Vidiki privlačnosti
Poznamo več vidikov privlačnosti, ki se med seboj vedno prepletajo.
Telesna privlačnost – lepota
Spolna privlačnost – zapeljivost
Psihološka privlačnost – osebnost in intelekt
Vedenjska privlačnost – očarljivost in šarm
Socialna privlačnost – socialne pozicije in veščine
Kontekst – okoliščine
Dejavniki, ki vplivajo na privlačnost
Kateri od vidikov privlačnosti bo v določenem trenutku v ospredju, je odvisno od več dejavnikov, ki jih lahko razdelimo v 4 velike skupine:
- značilnosti opazovalca
Konkreten primer: razpoloženje in čustveno stanje oprezovalca. Kadar se počutimo osamljeni, se nam lahko zazdi nekdo privlačen že zato, ker nam nameni pozornost. - značilnosti opazovane osebe
Konkreten primer: telesni videz opazovane osebe. Kadar še nismo preboleli bivše zveze, nas lahko nekdo, ki po videzu spominja na bivšega partnerja privlači, če ga pogrešamo, ali pa odbija, če smo jezni nanj. - medosebne značilnosti
Konkreten primer: medsebojna podobnost. Nekdo, ki ima podobne navade kot mi, bo prej pritegnil našo naklonjenost. Če ima nekdo rad pse, se bo lažje zbližal s človekom, ki jim je naklonjen, kot z nekom, ki jih ne mara. - situacijske značilnosti
Konkreten primer: bližina, domačnost. Hitreje nam bo privlačen nekdo, ki ga pogosteje srečujemo v določenem okolju kot popolni tujec. Značilen primer so šolske ljubezni,
Kaj nas dela privlačne?
Raziskave dokazujejo, da na privlačnost vplivajo: bližina, poznavanje/domačnost, telesna privlačnost, podobnost, vzajemnost, težja dostopnost in intimnost.
- Bližina
Čim bližje živimo in večkrat smo z nekom v stiku, večja je verjetnost, da se bo pojavil občutek privlačnosti. Danes, ko virtualen stik – vsaj za prvi vtis – postaja enakovreden fizični bližini, so iluzije – in posledično razočaranja – še toliko pogostejše, saj obe strani še toliko lažje gradita idealizirano predstavo. Informacije postajajo vse bolj selekcionirane in do določene mere prirejene. Tega je v realnih stikih, ko ne moremo kontrolirati vseh okoliščin, dejavnikov in tudi lastnih odzivov nekoliko manj, zato je tak vtis realnejši.
- Poznavanje
Tisto, kar bolje poznamo, nas bolj privlači. Tako so nam bolj privlačni obrazi, ki so najbližje tipičnim značilnostim določene skupine ljudi. Obraz z izstopajočimi lastnostmi, neznačilnimi za določeno okolje, deluje ponavadi bolj nenavadno.
- Telesna privlačnost
Telesno bolj privlačnim ljudem pripisujemo, da so zanimivejši, srečnejši, pametnejši, bolj senzibilni in etični. Te idealizacije jih naredijo v naših očeh še bolj všečne. Še več, pogosto smo do njih pristranski – zamižimo pred manj prijetnimi lastnostmi ali vedenjem, da ohranimo lepšo predstavo.
- Podobnost
Četudi poznamo frazo, da se nasprotja privlačijo, pa v resnici večinoma doživljamo kot privlačnejše tiste, ki so nam bolj podobni po stališčih, interesih in sociodemografskih značilnostih (izobrazba, politični nazori…), še zlasti takrat, ko gre za dolgoročnejše partnerske izbire.
- Vzajemnost
Tiste posameznika, pri katerih imamo občutek vzajemne izmenjave (se počutimo, da smo cenjeni in da dobimo ustrezno povračilo za naš trud in pozornost), bomo najverjetneje izbrali kot primerne partnerje.
- Težja dostopnost
Enostavno: ključ v selektivnosti. Če oseba večini velja za težje dostopno, je sicer zanimiva, vendar pa bo najbolj privlačna, če izbranemu partnerju sporoča, da jo privlači. To daje osebi, ki dobiva taka sporočila občutek posebne pozicije, edinstvenosti, kar zelo poveča privlačnost.
- Intimnost
Z bližino in intimnostjo je povezan občutek varnosti v odnosu, občutek, da lahko nekomu zaupamo naše najgloblje skrivnosti, strahove in celo tisto, česar se sramujemo. Seveda v takem odnosu pričakujemo vzajemno samorazkrivanje. V nasprotnem primeru se lahko ena stran počuti ranljivo, druga pa je v zadregi ali preplavljena. Pri tem imajo ključen pomen ustrezne meje. To pomeni, da je treba upoštevati pri samorazkrivanju pravo mero in tri načela: potrebno je izbrati primeren kraj, čas in način samorazkrivanja.
