Strokovnjaki smo identificirali lastnosti, ki lahko predstavljajo resnejšo oviro pri vzpostavljanju, še bolj pa pri izgradnji in razvijanju partnerskega odnosa. Nekatere lastnoti so lahko izrazito rušilne za odnos, saj izhajajo iz naših bolj otroških delov osebnosti.
Črno belo funkcioniranje
Ta lastnost se kaže v črno-belem pogledu na svet in ljudi, kjer ni prostora za različne odtenke odnosov ali vrednotenja. Druga oseba je v očeh takega človeka idealna, najboljša, dokler pri njej ne opazi najmanjše napake ali razočaranja, zaradi katere ta izgubi vso vrednost in postane najslabša. Enako velja za odnos; občudovanje in ljubezen se lahko v hipu sprevržeta v najhujše razočaranje in celo sovraštvo. Značilna so tudi nihanja v odnosih – od silovitega oklepanja do nenadnih zapuščanj oziroma prekinjanja prijateljskih, partnerskih ali poslovnih odnosov.
V partnerstvu zato prihaja pogosto do izbruhov, hudih konfliktov ali dolgotrajnih razočaranj ali zamer, če se drugi ne podredi v polni meri predstavam človeka, ki funkcionira po črno-belem, razcepljenem načinu.
Tudi sebe ljudje s takim funkcioniranjem ponavadi doživljajo enako, se vidijo kot zelo slabe, če sebe ali kogarkoli razočarajo. Zaradi te lastnosti se te osebe težko dogovarjajo, pogajajo in sklepajo kompromise, saj zanje velja le vse ali nič, kompromise namreč dojemajo kot poraz.
Prevladovanje negativnih občutkov
Za človeka, ki se na več okoliščin odziva predvsem z negativnimi občutki in čustvi (npr. tesnoba, strah, jeza, bolečina, nezaupanje…), je svet prostor, v katerem je zelo malo lepega in prijetnega. Nenehno so na preži, sumničavi, nezadovoljni, nesrečni. Zdi se jim, da gre v večini primerov vse narobe, tudi če si še tako prizadevajo.
Pesimističen pogled je ponavadi posledica nenehnega preplavljanja z močnimi neugodnimi občutki, ki jih ne zmorejo pomiriti in ustaviti, preplavlja jih močna in mučna tesnobnost, razočaranje, občutek manjvrednosti ali ničvrednosti, depresivnost, velika notranja praznina, občutek nesmisla, pomanjkanje motivacije, občutek ogroženosti ali prikrajšanosti, prizadetost, jeza ali bes.
Tako silovitih čustev ne zmorejo obvladati, ker jim manjka pomembna sposobnost samoumirjanja, saj v otroštvu niso bili deležni zadostne mere pomirjanja. Ker tega ne zmorejo sami, je njihovo čustvovanje pod močnejšim vplivom okolice, poleg tega pomirjanje iščejo zunaj sebe. Navadno pričakujejo, da bodo drugi poskrbeli za njihove občutke, da jih bodo pomirili in jim ponudili občutek varnosti (»odvisnost od odnosov«). Če tega ne dobijo, si neredko pomagajo s kemičnimi snovmi. Zatekajo se k hrani, alkoholu, drogam ali pa poiščejo pomoč v zdravilih, od katerih postanejo odvisni hitreje kot drugi, saj jim prinašajo natanko to, česar ne zmorejo – olajšanje pretežkih občutkov.
V partnerstvu od partnerja želijo in pričakujejo, da jih bo pomagal pomirjati, olajšati te močne in težke občutke, oziroma vzdrževati njihovo čustveno ravnovesje, kar je seveda za partnerja nemogoča naloga.
Čustvena nihanja
Tudi čustvovanje je lahko razcepljeno, ambivalentno, polno nasprotujočih si občutkov in čustev. Čustvena nihanja so lahko skrajna, kratkotrajna in tudi nasprotujoča si. Spremenijo se lahko hipoma, zaradi na videz povsem nepomembnega povoda. Taki ljudje pogosto živijo v burni atmosferi vzponov in padcev, katastrof. Nenehno so v nekakšni krizi in se pogosto čutijo ogroženi, saj je njihovo zaupanje zelo nizko.
Že razmeroma majhne življenjske obremenitve in pritiski lahko sprožijo intenzivne čustvene odzive, kot so obup, izbruhi agresivnosti, zanikanje, izogibanje, ali celo simptome različnih motenj (depresivnost, panični napadi, telesne težave). Na drugi strani so včasih zmožni tudi skrajnih konstruktivnih naporov in odpornosti. Okolica jih navadno doživlja kot kontroverzne osebe s pogostimi izbruhi jeze, besa, joka, močnim nihanjem razpoloženja (iz evforije v globoko razočaranje) in podobno. Zaradi pretirane ranljivosti in nihanja razpoloženja se pogosto znajdejo v konfliktu z zasebno ali delovno okolico.
Včasih je za močas čustveni vihar dovolj že to, da se mnenje partnerja razlikuje od njihovega, da se slika o njem obrne v povsem negativno. Ker ne prepoznavajo svoje ranljivosti, pogosto partnerja krivijo za svoja razočaranja in nihanja. Zato je življenje z njimi lahko polno skrajnosti ter vzponov in padcev.
Težave pri prepoznavanju, postavljanju in upoštevanju meja
Osebe, ki težko postavljajo in upoštevajo meje, težko odločno in umirjeno rečejo ne ter pri tem tudi vztrajajo, saj se – zavestno ali nezavedno – bojijo, da zaradi tega drugim ne bodo ugajali, zaradi česar jih bodo zapustili. Ker se ne zmorejo konstruktivno postaviti zase ali od drugih sprejeti le toliko, kolikor je potrebno in koristno, jim nenehno grozi, da izgubijo sebe, pred čimer se branijo s še bolj togimi mejami, ki pa so zato krhke ter se zlahka vnovič porušijo. In tako se začarani krog sklene.
Ker te osebe težko uravnavajo meje med sabo in drugimi, so težave z odvisnostmi v medsebojnih odnosih pogostejše – težko namreč razlikujejo med svojimi in tujimi željami ter potrebami, enako težko sebi postavljajo meje v vedenju.
Na drugi strani taki ljudje težko prepoznavajo in sprejmejo meje, ki jih postavljajo drugi, saj se, ko se srečajo z njimi, počutijo zavrnjeni in zapuščeni. Lahko bi celo dejali, da taki ljudje mejo lahko doživijo kot osebni napad. Tako se lahko že na običajne meje bližnjih odzovejo s prizadetostjo, z užaljenostjo ali jezo, saj se spet počutijo zapuščeni ali razvrednoteni.
V partnerstvu si želijo in pričakujejo, da bo druga oseba sama prepoznala, kje so njegove/njene meje. Ker težko rečejo ne, se prekomerno prilagajajo, a so zaradi tega vse bolj polni zamer, na koncu pa izbruhnejo ali očitajo. Ko pa se tak človek sooči z mejo drugega, denimo z zavrnitvijo, se v njem sproži zelo buren odziv, ki se lahko kaže kot depresiven umik, tesnobnost, izbruh besa ali uporniško prestopanje in rušenje meje, saj se počutijo zapuščeni in izdani.
Zamenjevanje predstav in realnosti
Ljudlje, ki težko razlikujejo med svojimi predstavami in stvarnostjo so prepričani, da je njihovo doživljanje posledica dogajanja zunaj njih, zato za svoje spremembe razpoloženja vedno druge krivijo: »X me je razjezil«, »Ne vem, zakaj se mi dogajajo nenehne zamude«.
Njihovo sklepanje je povezano predvsem z njihovim notranjim doživljanjem in ne z zunanjo realnostjo. Če jim je nekaj všeč, so prepričani, da enako čutijo tudi drugi ljudje; če ni tako, se čudijo in so nad njimi razočarani. Tudi kadar je njihovo sklepanje povsem nelogično, tega ne uvidijo. Še več, tudi ko se jim kopičijo zunanje izkušnje, ki se razlikujejo od njihovih prepričanj, svojih notranjih predstav ne spreminjajo v skladu z izkušnjami. Nasprotno, da bi jih ohranili, izkušnjo zanikajo (»pozabijo nanjo«) ali obrnejo v nasprotje (poskušajo »pomagati« oziroma »spreminjati osebo«). Zato se zdi, kot da se iz izkušenj ne naučijo prav ničesar, ampak vedno znova enako ravnajo, prepričani, da bo prej ali slej prineslo drugačen izid. Zato denimo ostajajo v zvezi z nasilnim partnerjem, saj menijo, da bo nekoč postal ljubeč.
Poleg tega ne razlikujejo med »želim« in »hočem«. Vse, kar si zaželijo, hočejo dobiti takoj, pred morebitnimi neprijetnimi posledicami pa si zatiskajo oči. Še več, če pride do neželenih posledic, jih nikakor ne zmorejo čustveno povezati s svojimi izbirami in ravnanjem. Če v zadnjem hipu odpovedo srečanje s prijateljico, ker jih je v tistem trenutku povabil ven človek, ki so ga pravkar spoznali, so začudeni in užaljeni, ker je prijateljica jezna; menijo, da jih sploh ne razume.
V partnerstvu zamenjujejo svojo idealizirano predstavo o partnerju/partnerki, ki jo zgradijo med zaljubljenostjo in realnim partnerjem. To pomeni, da od partnerja pričakujejo, da se bo spremenil in postal enak njihovi predstavi, sicer mu/ji očitajo, da »niso več taki kot na začetku«, oziroma jim očitajo, da so se oni spremenili.
Strah pred zavrnitvijo (zapuščanjem)
Osebo, ki se bori s strahom pred zapuščanjem oziroma izgubo, preplavita močna tesnoba in strah, ki mejita na grozo, poleg tega se zamaje njihova samopodoba. Temu strahu se skušajo izogniti z oklepanjem ali pa z zapuščanjem – da jih ne bi zapustili drugi.
Ker se od odnosa ne zmorejo posloviti z žalovanjem (ker namesto žalosti čutijo tesnobo), odnose le stežka ustrezno sklenejo. Odnose zato zaključijo na edini način, ki ga zmorejo – s hitro zunanjo prekinitvijo, vendar se tudi po prekinitvi vanj nenehno vračajo, čustveno ali tudi zares.
(Pre)občutljivost na zavrnitve se kaže tudi kot nezmožnost reči »ne« in nezmožnost sprejetja zavrnitve. Izhaja iz strahu, da jih bodo ljudje zapustili, če ne bodo izpolnjevali njihovih pričakovanj ali če bi prišlo do konflikta, zato bi lahko dejali, da so odvisni od odnosov. Nenehno iščejo priznanja in odobravanje, saj vsako pripombo ali nezadovoljstvo doživijo kot zavrnitev, še več, tako se počutijo tudi takrat, ko zgolj ne dobijo pohvale. Varni se počutijo le, če imajo občutek, da drugi ne morejo brez njih. Zato skušajo poskrbeti za vse, se žrtvovati za druge, jim v vsem ustreči.
Vse te svoje strahove in odzivanje nanje vnašajo v partnerske odnose, zato zanje velja opis oseb, odvisnih od odnosov. Drugih se pretirano oklepajo – ali pa se tako bojijo bližine, da se ji izogibajo. Za posameznike z mejno osebnostno motnjo sta značilna silovit strah pred zapustitvijo in želja, da bi nekdo zaščitniško skrbel zanje in bil nenehno ob njih. Zato nihajo med odvisnostjo od bližnjih, celo mazohističnega, suženjskega podrejanja, ter sovražnim nadzorom in poskusi, da bi do drugega vzpostavili odnos vsemogočnega gospodarja. Pogosta je tudi velika posesivnost z izbruhi ljubosumja, prav tako grožnje s samomori v primeru zapuščanja.
Strah pred bližino
Tisti, ki so bili v otroštvu tako zelo prizadeti ali celo travmatizirani, da skoraj nikomur ne zaupajo, zato poiščejo načine, kako ohraniti občutek varne razdalje od drugih ljudi. Ta obramba jim utegne onemogočati, da bi zgradili bližnje, zadovoljujoče in intimne odnose z drugimi ljudmi, ki si jih tako želijo. Zaradi minulih medosebnih travm jih je zelo strah ljudi, saj bližino povezujejo z zlorabo in nadzorom.
Čeprav potrebujejo varno bližino, se pogosto izogibajo intimnim in neposrednim stikom. Delni odnosi, ki so omejeni po številu ali obliki stikov, jih manj ogrožajo, saj jim sočasno omogočajo občutek stika in varne oddaljenosti. Prav zato lahko stopijo v zvezo s poročeno osebo, z nekom, ki je zaradi narave dela veliko odsoten, ali pa v zvezo na daljavo; tako sta lahko skupaj le redko in za krajša obdobja. Če bi druga oseba postala v celoti na voljo, bi verjetno hitro našli razlog, da bi odnos pretrgali. Nadomestilo za bližino so lahko tudi odnosi prek interneta in fantazijski odnosi z nedosegljivimi ljudmi ali z ljudmi, ki jih komajda poznajo.
Nekateri med njimi se pred bližino branijo z anonimnimi spolnimi odnosi, privlači jih tudi igranje vlog, za katerimi lahko skrijejo svojo identiteto. Razmeroma pogosta je fetišistična ali BDSM-spolnost, pri kateri lahko zavzamejo dominantno ali podrejeno vlogo. To jim namreč omogoči odigravanje obeh skrajnosti: popolnega nadzora ali brezpogojnega prepuščanja. Tudi plačljiva spolnost jim omogoča občutek nadzora, ki ni povezan z intimnim vpletanjem.
Če vstopijo v partnerski odnos, so v njem čustveno ves čas odmaknjeni, saj svoja čustva »izklapljajo« in jih nadomeščajo z materialno ali funkcionalno skrbjo za partnerja. Partnerji ljudi s to motnjo imajo občutek, da so in niso v odnosu, saj druga oseba čustev in navezanosti ne izraža. Sčasoma pa se pokaže, da so lahko izrazito občutljivi, nemara preobčutljivi na vsako spremembo ali drugačno zahtevo. Njihova samostojnost se izkaže kot samozadostnost.
Perfekcionizem in preobčutljivost na kritiko
(Pre)občutljivost na kritiko se kaže kot nenehno iskanje potrditve in perfekcionizem. Zdi se, kot da pri vrednotenju sebe in drugih manjka »srednja vrednost« oziroma jo dojemajo kot nezadostno. Samo če so oni ali njihovi izdelki izjemni, popolni (perfekcionizem!), se vidijo kot dovolj dobre, sicer pa se doživljajo kot ničvredne.
Ker se v sebi (v pristnem delu svoje identitete) počutijo pomanjkljivi, jim kritika vzbudi dvom v lastno vrednost. Počutijo se kot osramočeni otroci pred obtožujočimi starši, česar se skušajo za vsako ceno ubraniti. Prav zato se na vsako kritiko odzovejo nadvse burno in s protinapadom. Celo dobronamerno opozorilo ali predlog za izboljšanje doživijo kot osebni napad in razvrednotenje, saj za ohranjanje občutka lastne vrednosti potrebujejo nenehna priznanja. To pomeni, da izrazito samokritični ljudje v resnici ne zaupajo vase, saj svojo vrednost enačijo s svojimi dosežki, vsako napako in kritiko pa občutijo kot osebno razvrednotenje.
Popolnost pričakujejo tudi od svojega partnerja, saj bi napake partnerja doživeli kot lastno razvrednotenje, ker so partnerske zveze ljudi s to težavo funkcionalne in služijo samopotrjevanju. Partner mora biti tak, s katerim se ponašajo ali pa jih povsem nekritično občudovati, sicer v sebi doživljajo zelo težke občutke ničvrednosti in sramu.
Prepričani so, da so enkratni in posebni, zato sanjarijo o idealni ljubezni in idealnem partnerju. To je seveda nemogoče, zato so razočarani, partnerje pa zlahka zamenjajo z novimi, ki naj bi uresničili to fantazijo o idealni zvezi.
