Partnerstvo, vsaj zdravo, nujno prinaša konflikte. Ti pomenijo zgolj to, da imata dva človeka različne želje in potrebe, ki jih ni mogoče vedno uskladiti.
Konflikte lahko razdelimo v dve skupini:
- Destruktivne (rušilne) konflikte prepoznamo po tem, da so namenjeni predvsem razbremenjevanju čustvene napetosti, denimo jeze ali zamere. Pri tem gre v večji meri za to, kdo bo »zmagal« v konfliktu, kot za reševanje kake težave. Kritike, izrečene med tovrstnim konfliktom, so navadno splošne, nanašajo pa se predvsem na lastnosti druge osebe. Po takem konfliktu imamo dvojne občutke. Na eni strani smo morda nekoliko razbremenjeni, vendar se napetost kmalu znova nakopiči. Na drugi strani smo prizadeti zaradi izrečenih besed – ali pa morda obžalujemo, kar smo izrekli. Lahko tudi oboje.
- Konstruktivne konflikte prepoznamo po tem, da so namenjeni reševanju problema, kritike pa so usmerjene v dejanja in njihove posledice. Značilno je tudi, da se akterja izogibata žalitvam in napadom; navadno pripovedujeta o tem, kaj kdo čuti ali misli. Poskušata najti razumevanje in pot iz težave. Po koncu takega konflikta se počutimo bolje, napetost in stiska popustita. Poleg olajšanja čutimo tudi zadovoljstvo in pomirjenost, saj vemo, da se bodo stvari spremenile.
V zdravem partnerstvu se tudi veliko pogajamo, saj tako nenehno usklajujemo meje. Tisti, ki v sebi nosijo načelo »vse ali nič«, se bodo težko pogajali, saj bodo vsak korak nazaj v svojih pričakovanjih doživeli kot popoln poraz in ne kot korak k skupnemu cilju – boljši skladnosti. Taki ljudje navadno pravijo, da bo partner popustili, če jih ima rad. To pomeni, da v resnici pričakujejo nenehno podrejanje svojim željam in ne kompromis med svojimi in partnerjevimi potrebami.
Pogajanje v partnerstvu je torej rezultat tega, da sebi in partnerju dovolj zaupamo, da se ne počutimo zlorabljene, če mu odstopimo nekaj svojega prostora – in da se na drugi strani ne počutimo zavrnjene, če partner naših pričakovanj ne sprejme in uresniči v celoti, ampak le delno.
