Varanje kot zapuščanje

Čeprav strokovnjaki navajajo, da je varanje zapleten problem, ki izhaja iz različnih motivov, so si v enem spoznanju edini: človek, ki vara, skuša zadovoljiti svojo potrebo po spolnem ali čustvenem zadovoljstvu, lahko tudi po obojem. Razlog za varanje je namreč vedno nezadovoljstvo v odnosu. Ali drugače povedano, človek, ki je v svojem partnerstvu zadovoljen, ne bo varal.

Dogovor med partnerjema

Ko gradimo partnerstvo, s partnerjem sklenemo nekatere dogovore, bodisi izrečene bodisi »tihe«. Pri tem je pomembno, kolikšen delež svojih resničnih pričakovanj do drugega, pa tudi predstav o tem, kakšen naj bi bil odnos, pri tem dogovarjanju izgovorimo ali zamolčimo.

Najpogostejši je dogovor, s katerim se partnerja zavežeta, da bosta monogamna, da bosta torej svoje čustvene ter spolne želje in potrebe zadovoljevala samo drug z drugim. To pomeni, da drug od drugega pričakujeta čustveno in spolno zvestobo. Lahko se sicer dogovorita za drugačne meje, toda v vsakem primeru morajo biti dogovori jasno zastavljeni, pri čemer je ključno, da se z njimi strinjata oba.

Poleg tega osnovnega dogovora, je smiselno skleniti še vrsto dogovorov o pomembnih skupnih temah, kot so oblika skupnega življenja, skrb za otroke, odgovornosti, delitev dela, finančna vprašanja …

Stvarnost pričakovanj

Pomembno vprašanje je, kakšna pričakovanja stojijo za temi dogovori, v kolikšni meri so stvarna. Če v partnerstvo vstopata človeka, ki znata in zmoreta samostojno poskrbeti za svoje (čustvene in življenjske) potrebe in ki sta posledično nasploh zadovoljna s svojim življenjem, jima partnerstvo pomeni zgolj njegovo nadgradnjo, zaradi česar sta v svojih pričakovanjih navadno precej stvarna. Taki ljudje od partnerja ne pričakujejo, da bo odgovoren za njihovo srečo.

Če pa v partnerstvu eden od partnerjev (ali celo oba) pričakuje, da bo drugi zadovoljil vse njegove potrebe (čustvene, spolne, eksistenčne …) in ga »osrečil«, je nujna posledica nezadovoljstvo. Nihče ne more – in niti ni dolžan – poskrbeti za našo srečo. V partnerstvu seveda upravičeno pričakujemo, da se bomo pretežno počutili sprejeti in razumljeni, da bomo občutili čustveno varnost, bližino in intimnost. Zaupanje in spoštovanje bi morali pričakovati in tudi dajati. Ne moremo pa pričakovati, da nam bo partner odvzel vse naše strahove in težave, s katerimi se sami težko spoprijemamo, da nam bo kot zlata ribica izpolnjeval vse želje. Ali da bo kot dobra mama skrbel za naše dobro počutje, nas pomirjal in skrbel za vse naše potrebe. Ne bo.

Torej je to, ali smo v odnosu zadovoljni ali nezadovoljni, v veliki meri odvisno od stvarnosti naših pričakovanj, v enaki meri pa od tega, kako dobro se zmoremo o njih dogovarjati, pogajati in sklepati kompromise. Ne moremo namreč pričakovati, da nam bodo drugi »brali želje iz oči« in poskrbeli, da se tudi uresničijo.

Zakaj je varanje simbolno zapuščanje?

Če imamo torej nestvarne zahteva ali pa se s partnerjem ne zmorete uskladiti o svojih pričakovanjih in pomembnih željah, se v odnosu nabira vse več nezadovoljstva.

Bolj ko smo v zvezi s svojimi pričakovanji nestvarni, bolj za svoje nezadovoljstvo – zavestno ali nezavedno – krivimo drugega. Podobno utegnemo kriviti drugega tudi v primeru, da sami ne znamo ali ne zmoremo postaviti jasnih meja/zahtev znotraj partnerstva.

Namesto da bi se spoprijeli s problemom, ga poskušali rešiti in tako povečati svoje zadovoljstvo, smo na partnerja čedalje bolj jezni, saj menimo, da se ne trudi dovolj.

Na tej točki nekateri partnerja zapustijo in se lotijo iskanja novega »idealnega« partnerja, ki bo zadovoljil vse njihove fantazije in pričakovanja. Še več je takih, ki so prepričani, da imajo pravico zadovoljiti vse svoje želje in potrebe – ne glede na partnerja. Po načelu: če mi ti ne daš vsega, si bom to, kar mi manjka, vzel drugje – in če bom potem zadovoljen/zadovoljna, bo krivda za tvoje nezadovoljstvo na tebi.

Zakaj pa ne zapustijo partnerstva? Ker bi tvegali, da morda ostanejo sami. Ker bi izgubili tisti del odnosa, ki jim ustreza. Ker so kot razvajeni otroci, ki niso pripravljeni prenesti odgovornosti in neugodja razhoda. Ker zaradi strahov ali občutkov krivde ne zmorejo zaključiti, se posloviti iz odnosa, v katerem so nezadovoljni, četudi sta si s partnerjem morda v resnici preveč različna.

Namesto tega to, kar čutijo kot primanjkljaj, poskušajo dobiti drugje. Varajo.