Mi trije– jaz, ti in midva –smo najboljši par
Ko dve osebi vstopata v partnerstvo, vanj prineseta vsak svojo individualnost: svojo osebnost, navade, odnose, potrebe, želje in pričakovanja. Normalno je, da na začetku vidimo in iščemo predvsem tisto, kar nam je skupno, da poskušamo čim več časa preživeti skupaj.
Na razlike smo manj pozorni, v želji, da bi čim lažje zgradili skupnost, jih nekako postavimo na stran.
Midva
Skupnost – prostor, ki mu pravimo midva – je vse, kar nam je skupno, naj gre za skupni čas, skupne interese, želje, odgovornosti, skupno bližino, intimnost, podobne občutke ali razmišljanja … Lahko bi rekli, da gre za življenjsko, mentalno in čustveno »skupno premoženje«. Lahko bi dejali, da je to vse, kar nas povezuje.
V ta prostor vlagata oba partnerja: po svojih željah in potrebah, če pa želita graditi dolgoročno partnerstvo, tudi po svojih najboljših močeh.
Ta skupni prostor je sestavljen iz treh pomembnih področij:
- ljubezen obsega čustveno in spolno bližino ter intimnost, ki nam vzbujata občutek, da smo ljubljeni,
- odgovornost se izraža kot skrb za skupnost, ki nam vzbuja občutek varnosti,
- komunikacija mora temeljiti na zaupanju in spoštovanju, ki nam vzbujata občutek povezanosti.
Skupni prostor – midva – je torej prostor, kjer so pogosto potrebni kompromisi in usklajevanje.
Jaz in ti
Poleg vsega, kar je partnerjema skupno in kar vsak od njiju vlaga v skupnost, pa je nujno, da je v partnerstvu tudi prostor za individualno, torej za tisto, kar je samo naše in po čemer se partnerja razlikujeta.
Tako lahko vsakemu od partnerjev ostane tudi njegova lastna, individualna osebnost, ki del svojih potreb in želja uresničuje znotraj partnerstva, vendar neodvisno od partnerja.
Najpogosteje prepoznamo in skušamo vključevati razlike, ko gre za različne interese. Če so nama všeč različni prijatelji, to nikakor ne pomeni, da se morata oba družiti z vsemi. Sem lahko sodijo tudi razlike v odnosu do obeh primarnih družin.
Razmerje med midva ter jaz in ti
Enemu od partnerjev torej utegnejo bolj ustrezati športne prireditve, drugemu morda operna predstava, skupaj pa se lahko najdeta pri koncertu.
Kolikšen bo delež skupnega (midva), kolikšen pa delež individualnega (jaz in ti) v posameznem partnerskem odnosu je stvar usklajevanja in pogajanja. Če sta si partnerja v zvezi s potrebami po skupnem in individualnem razmeroma podobna, usklajevanje poteka lažje, saj se dogovarjata predvsem o vsebini enega in drugega. Toda tudi pri tem ne bo šlo brez težav, če sta si izrazito podobna v veliki potrebi po skupnem/individualnem. V prvem primeru bosta ustvarila mehurček, v katerem bo le malo prostora za razlike, torej za osebnost enega in drugega. V drugem primeru bo ostalo le malo prostora za skupnost – taka partnerja se utegneta sčasoma preveč odtujiti.
Več strpnosti in usklajevanja je potrebno, če imata partnerja različne potrebe in želje. Če so te razlike obvladljive, je zelo dobrodošla veščina pogajanja in iskanja kompromisov. Tako živi večina ljudi in prav te razlike so lahko pogost razlog za napetosti in konflikte, lahko pa pomenijo tudi dobrodošlo obogatitev odnosa – odvisno od odprtosti in samostojnosti partnerjev.
Težave lahko nastopijo, če se potrebe partnerjev zelo razlikujejo. Eden od njiju se bo tako ves čas počutil preplavljenega s potrebami drugega, drugi pa bo imel občutek, da je osamljen in zanemarjan. Usklajevanje je težavno, saj ima eden ali drugi občutek, da se mora odpovedovati svojim pomembnim potrebam. Neredko se zgodi, da se partner, ki ima večjo potrebo po skupnem, tesno naveže na otroke – svojo potrebo po bližini živi skoznje. Toda ko otroci odrastejo in odidejo, se razlike prikažejo v vsem svojem obsegu. Dogaja se tudi, da si tak partner poišče občutek bližine pri drugih, pri svoji primarni družini, prijateljih, v skrajnem primeru celo v zunajpartnerskih razmerjih. Partner, ki si želi veliko individualnosti, pa se neredko umakne v delo ali v hobije, kjer je lahko sam tako, da je to še sprejemljivo.
