Ljubezen ne boli

 

Ljubezen

ne boli

in ne ruši

samospoštovanja.

Vsaj na začetku, ko smo še zaljubljeni, bi moralo vse potekati kolikor toliko gladko. Za težave, ki so normalen in nujen del usklajevanja v partnerstvu, bo še veliko časa. Ko smo zaljubljeni, smo »zdravo psihotični«: partnerja idealiziramo in v njem vidimo predvsem podobnosti s sabo. Ko ta faza mine, se lahko nadgradi v ljubezen, ki pa je veliko stvarnejša, saj prepoznava in spoštuje tudi razlike med partnerjema. Zaljubljenost lahko tudi preprosto izzveni, saj ni bilo dovolj zdravih temeljev za ljubezen. Če pa si že v prvem obdobju, med zaljubljenostjo, nakopljemo številne boje, ti postanejo središče odnosa, zato ostanemo slepi za vse bogastvo razlik. Ki lahko zbližajo ali pa ločijo. Namesto da bi se zgradila vzajemna ljubezen, se vse skupaj izrodi v muko, delitev kletke patološkega odnosa. Če torej že na začetku boli, to ni ljubezen! Energijo, ki bi jo vložili v krpanje takega odnosa, raje namenite za iskanje partnerja, ki vam bo ljubezen tudi vračal.

Pravljice z drobnim tiskom

V pravljicah, »ženskih« romanih, priročnikih za samopomoč, nadaljevankah in filmih se nenehno srečujemo z enim in istim stereotipom. V enem stavku bi ga lahko povzeli takole: za pravo ljubezen je treba trpeti in se boriti.

Navadno gre takole: srečata se, privlačita se, zatem nastopijo vse mogoče ovire. Na koncu par seveda premaga vse težave in srečno živi do konca svojih dni. Japajade, bi rekli najstniki. Zunaj romanov in filmov stvari potekajo precej drugače. 

Ovire bi lahko strnili v nekaj klišejskih kategorij:
sprva si gresta zaradi nekaterih lastnosti na živce in sta kot pes in mačka,

  • eden ali oba sta v drugem, navadno le na videz srečnem/nesrečnem partnerstvu, 
  • eden od njiju se zaradi slabih izkušenj ne želi vezati,
  • starši nasprotujejo zvezi,
  • iz sebičnih razlogov ju sprejo tretje osebe,
  • ločijo ju na videz nepremostljive razredne razlike,
  • eden od njiju velja za grdega račka,
  • nimata niti za hrano, kaj šele za stanovanje, 
  • ona je pridna mamina punčka, on baraba (ali nasprotno …), 
  • princ (ali princesa) mora pobiti vrsto zmajev, preden pride do objekta ljubezni,
  • on/ona je volk samotar …

Cliffhanger

*Cliffhanger v televizijskem žargonu pomeni napet konec epizode, ki pritegne gledalca k spremljanju naslednje epizode serije.

Zlasti v komedijah se srečujemo z zelo pogostim zapletom: glavna junaka se srečata kot tekmeca ali pa imata povsem nasprotne ideale. Normalno je, da si gresta na živce in si poskušata podstaviti čim več »min«. Pri tem uporabljata celoten arzenal: laži, manipulacije, spletke, posmehovanje in podtikanje. Navadno je vmes nekaj zelo glasnih scen, ki se končajo s tem, da se eden ali oba pridušata, češ da še nista srečala bolj nemogočega človeka. Na koncu si, po možnosti bingljaje s stolpnice, strastno padeta v objem. V filmu ali v knjigi.

V vsakodnevnem življenju nam ljudje, ki nam gredo na živce, navadno ne pomenijo kakega večjega izziva in nam gredo na živce vsakič, ko jih srečamo. Če pa tak človek v nas vendarle vzbudi zanimanje in se z njim zapletemo, se kaj kmalu izkaže, da imamo opraviti bodisi s čustveno nezrelo bodisi z manipulativno, brezobzirno osebo. Če se zapletemo v tako zvezo, smo najbrž tudi sami taki …

Čustveno nezrel partner se bo še naprej vedel kot pubertetnik ter z vsakovrstnim postavljanjem, uporništvom in tekmovanjem nenehno preizkušal naše potrpljenje. 

Brezobzirno manipulativen človek bo že ob najmanjšem nasprotovanju ravnal enako – najprej bo skušal z manipulacijo doseči svoje, če pa mu to ne bo uspelo, bo vse bolj napadalen in maščevalen.

Skratka, taki začetki vodijo v večne vojne, zveza – dokler traja – spominja na adrenalinske športe, znancem in prijateljem pa ponuja neskončno zalogo snovi za obrekovanje. Največkrat se konča z vzajemno »alergijo« na partnerja, ki naposled dodobra napolni žepe odvetnikov, specializiranih za ločitve.

Sprva se nasprotja nemara v resnici privlačijo, trajno pa nas vežejo tudi podobnosti. Nasprotja se lahko poglabljajo in postanejo nenehen vir sporov. Razlike obogatijo zvezo, če niso tako velike in nepremostljive, da prerastejo v nasprotja. 

Zgolj strast je sicer lahko dober začetek, obenem pa pomeni življenje na občasno delujočem vulkanu.

Seks, laži in jutro potem

Če je eden od »usodno privlačnih« ljubimcev vezan, torej v drugem partnerstvu, je možnih več razpletov, vendar nobeden od njih ni povsem idealen. 

1. scenarij

Objekt zaljubljenosti je v srečnem partnerstvu, zato do pravega zapleta sploh ne bo prišlo (razen v zaljubljenčevi domišljiji). Vse skupaj se utegne razvleči v neskončno idealizirano hrepenenje. V skrajnem primeru se lahko konča celo s policijsko prijavo zaradi nadlegovanja. Navadno pa tak idealizirani objekt postane zaljubljenčev »obešalnik za čustva«, s katerim ta primerja vse svoje resnične partnerje. Ker človeka v resnici sploh ne pozna in mu posledično pripisuje domala angelske lastnosti, se take primerjave seveda že vnaprej iztečejo v korist objekta hrepenenja, resnični partnerji pa se najpogosteje naveličajo nenehnih tihih ali glasnih očitkov in odidejo. S tem se še utrdi začarani krog, ki se ponovi z naslednjim partnerjem.

Večno hrepeneči človek lahko v sebi nosi prikrite narcistične poteze: zanj je dovolj dober samo ideal. Možno je, da gre za človeka, ki išče odvisnost, lahko pa gre tudi za kanček čustvenega sadizma, saj z nenehnim primerjanjem od partnerja zahteva enako nenehno dokazovanje, kaj vse je zanj pripravljen storiti, nemara celo izstopiti iz lastne kože. V vsakem primeru pa resničnega človeka ne zmore sprejeti takega, kot je.

2. scenarij

Če je objekt zaljubljenosti v »trajno nesrečnem« partnerstvu, se zgodba razplete na najbolj znan način: večno drugo mesto in nenehno čakanje na ukradene skupne trenutke. Za ločitev nikoli ni pravi čas. Takemu človeku seveda ustreza dvojna vloga in rivalstvo med drugima dvema (vsaj na prvi pogled naivnima) soigralcema, saj pravega predajanja enemu človeku ne zmore, zato noče izbrati. 

Obstaja sicer možnost, da ga zakoniti partner (žena ali mož) brcne skozi vrata, vendar bo v tem primeru še naprej čustveno (z ljubeznijo ali jezo) vezan na nekdanjega partnerja – vse dokler si ne bo našel novega predmeta zaljubljenosti. Seveda zunaj partnerstva z vami, ki ste ga tako potrpežljivo čakali. Za svoj občutek varnosti namreč potrebuje rezervno varianto. 

Pri vas, ki ste takega partnerja čakali, pa to kaže na več možnosti: ali ste čustveni mazohist, torej čustveno odvisen človek, ali pa se tudi sami nočete zares vezati, zaradi česar vam je partnerstvo vašega ljubimca/ljubimke le dobrodošel izgovor.

3. scenarij

Človek, v katerega ste se zaljubili, nemudoma vloži tožbo za ločitev in se s kovčki prikaže na vaših vratih – ali pa pred vrata postavi družino/partnerja in vas povabi, da se vselite. Zveni sanjsko. V ozadju sta običajno dve možnosti, ena bolj problematična od druge. Prva je ta, da se je dosedanji partner naveličal poskusov vzpostavljanja odvisnega odnosa; vaš idealni človek torej nujno potrebuje novo osebo, s katero se bo zlil. Od vas bo pričakoval, da se prav v vsem uskladite z njim; če boste pokazali kakršno koli znamenje samostojnosti, bo postal posesiven in nadzorovalen. Druga možnost je, da gre spet za narcističnega človeka, ki nemudoma brezobzirno zavrže človeka, ki je kakor koli izneveril njegove idealne predstave – in ga zamenja z novim. Tudi vas bo, ko ga boste kakor koli razočarali; najprej boste idealni, že kmalu pa povsem neustrezni – idealni partner bo postal nekdo drug.

Vampir na dieti

Vsi smo že kdaj srečali ljudi, ki tožijo: »Nimam sreče v ljubezni, vsi me zapuščajo. Vem, da me boš tudi ti, zato je bolje, da ostanem sam!« Sprva se vam tak človek v dno duše zasmili, zato si začnete prizadevati, da bi mu dokazali, da srečna ljubezen v resnici obstaja. Opraviti morate nešteto preizkusov, za katere boste kot nagrado dobili le otožen nasmeh in besede: »Saj vem, da te nisem vreden, vendar si ne morem pomagati – ne zmorem več zaupati. Če bi le …« In tako naprej. 

V resnici tak človek prek vašega nenehnega dokazovanja, da ga ne nameravate zapustiti, nadzira vaše življenje. Iz rešitelja postanete hišni suženj. Nesrečnemu človeku, ki ga nihče ni zares ljubil, je vendar treba pričarati nasmeh na obraz! Zlagoma vam le postane jasno, da ste se znašli v pasti – in da so vaši predhodniki ušli zato, ker takega »čustvenega vampirja« sploh ni mogoče nahraniti. 

Če boste tako zvezo poskušali pretrgati, boste skozi potoke solz slišali: »Vedel sem, da me boš zapustila, pa tako sem se trudil. Zapuščaš me zdaj, ko sem v najtežjem položaju!« Pri tem ta »najtežji položaj« nastopi, kadar koli je potrebno, da v vas vzbudi občutke krivde.

Opraviti imate z depresivno oziroma odvisno osebo, ki veliko potrebo po odvisnosti prikriva z navidezno samotarsko držo. Na koncu vam ostaneta le dve izbiri: ali se odpoveste sebi – ali zvezi. Druga se vam bo utegnila zdeti celo težja. Če vam bo le uspelo oditi, se boste nemudoma znašli na seznamu lomilcev src.

Zakaj ste sploh vstopili v zvezo s takim človekom? Ker ste prepričani, da ste boljši od drugih, da zmorete tisto, nad čemer drugi obupajo. Seveda vam sprva godi, da vam nekdo, ki so ga še vsi razočarali, daje priložnost, da se mu dokažete. Morda pa tudi sami iščete soodvisnost. V tem primeru bosta nemara celo ustvarila svoj lasten svet, ki pa ga bo nenehno ogrožala grda zunanja resničnost. Vidva bosta morda celo zadovoljna, zelo verjetno pa bodo imeli vajini otroci veliko težav, ko bodo skušali postati samostojni, torej neodvisni tudi od vas. Ali pa boste vzgojili Romea/Julijo.

Romeo in Julija pri psihoanalitiku

V časih, ko je bilo posedovanje zemlje osnovno sredstvo za preživljanje, je bilo morda drugače, saj bi z razdedinjenjem oba izgubila eksistenco, plemiških otrok pa niso ravno učili uporabnih poklicev, s katerimi bi lahko zaslužili za življenje. Sodobni Romei in Julije imajo načeloma svoj poklic, njihovo preživetje pa ni kaj prida odvisno od dediščine. Torej naj bi bilo mnenje staršev pri izbiri partnerjev nepomembno. Toda … da, poznamo nešteto zgodb o taščah in tastih, ki se nenehno vtikajo v življenje »ta mladih«. Grozni so, kajne? 

In vendar se vtikajo natanko toliko, kolikor jim dopuščajo njihovi otroci. Dopuščajo pa jim zato, ker so od njih čustveno odvisni, saj se sploh nikoli niso osamosvojili.

Če torej skušate zgraditi partnerstvo s človekom, ki brez (vsaj tihega) soglasja staršev vanj sploh ne bi vstopil, se morate zavedati, da si ga boste delili z vso njegovo družino. Meje boste morali postavljati vi, in še v tem primeru se boste morali vse življenje – tako kot to počne partner – truditi za njihovo odobravanje. 

Če se jim boste postavili po robu, boste partnerja spravili v nevzdržno stisko, saj bi se moral odločiti (česar ne zmore) – ali pa vas bo nemara celo po hitrem postopku zapustil. 

V nekoliko blažji različici boste morali maminemu sinčku/očkovi hčerki vse življenje dokazovati, da ste dovolj dobri, pri čemer ne boste smeli preseči starša tekmeca.

Rahlo grenka luna

Tisti, ki »naivno nasedejo« podpihovanju tretjih oseb in na osnovi tega spremenijo mnenje o partnerju, bi morali pomisliti na to, da manipulacijam ne nasedemo, če vanje nismo vsaj malo pripravljeni verjeti. Najbrž je spletkarski človek samo na glas izrazil dvome in strahove o partnerju, ki jih »zavedena« oseba že tako ali tako nosi v sebi, vendar si jih ne dovoli priznati. Prizadetost in užaljenost torej le zrcalita siceršnjo jezo, ki jo goji do partnerja, tako imenovane spletke pa so zgolj dobrodošel ventil zanjo. Pogosto se jeza nabira celo iz povsem drugih razlogov, spletka pa je zgolj povod za njen izbruh. Druga možnost je, da je »zavedeni« skrajno negotov človek brez hrbtenice – torej odvisen od mnenja drugih. Negotovost pa vodi v obtoževanje in nadziranje.

Tretja možnost je, da imate opraviti z narcistično osebo, ki vzroji zato, ker je s tem načeta idealizirana podoba partnerja. Obrekovanje je tako ali tako nacionalni šport, torej bo naš partner prej ali slej slišal tudi kako govorico o nas. Če se bo nanjo odzval z užaljenostjo, namesto da bi jo prezrl in se oprl na lastno izkušnjo ali vas vsaj odkrito in mirno vprašal, kako je s to stvarjo, je treba o zvezi resno razmisliti. V nasprotnem primeru boste najverjetneje – krivi ali ne – vse življenje polagali račune in/ali bili prikrito ali odkrito pod nadzorom. Če privolimo v to, smo najbrž zelo negotovi vase in vsaj malce čustveni mazohist.

Oglejmo si še nasproten primer: o partnerju slišimo govorico in mu jo omenimo. Partner užaljeno vzroji, češ, kako lahko kaj takega sploh poslušamo. Hm, načeloma ima nemara celo prav, vendar je možno tudi to, da gre za manipulativno osebo, ki s tem prikriva občutke krivde ali pa od vas narcistično pričakuje, da ga gledate le v tako idealizirani luči, kot si želi. V nasprotnem primeru se namreč počuti povsem razvrednoten. Če pozneje čutite krivdo, ker ste mu govorico sploh omenili, ste najbrž odvisen značaj.

Gospa Pigmalion zahteva ločitev

Bodimo stvarni, odraščanje v določenem sloju nam navadno privzgoji tudi nekatere vrednote, interese, navade in življenjske cilje. Ne trdim, da tega ni mogoče spremeniti, vendar le v primeru, da za tem stoji resnično močna motivacija. Če spopadanja s predsodki okolja niti ne omenjam. 

Najpogosteje se zveze med partnerjema iz zelo različnih družbenih okolij že po prvem navdušenju nad tem, da bomo ljubljeno osebo popeljali v svoj svet, končajo z zdolgočasenostjo in vzajemnim prezirom. 

Telesni stražarji ali natakarice so resda lahko prekrasni fantje in dekleta, vendar utegnejo za nekoga, ki ravno piše doktorat, sčasoma postati pomanjkljivi sogovorniki – če tudi sami hitro ne posežejo po knjigah. Ambicioznejšega partnerja bo manj ambiciozni vse manj razumel, prvi pa se bo že kmalu čutil oviran. 

Nasprotno pa gredo intelektualci, menedžerji in umetniki, ki se zmrdujejo nad špansko nadaljevanko ali cenenim odpiračem za steklenice, svojim preprostejšim partnerjem krepko na živce. 

Razpleti so različni: eden od partnerjev se prilagodi drugemu (čeprav zgolj zaradi statusa) ali pa se prej ali slej zagrenjeno razideta. Včasih so te razlike zgolj površinske: ko se denimo otrok staršev iz višjega družbenega sloja prilagodi njihovim pričakovanjem ter na silo poskuša sprejeti in igrati dodeljeno vlogo, čeprav si sam želi manj ambicioznega življenja. Za takega človeka je partner, ki do njega nima neznanskih zahtev, bodisi dobrodošlo zatočišče pred pritiski starši bodisi ga poskuša postaviti na svoje mesto. To pomeni, da bi moral partner namesto njega uresničiti starševske ambicije.

Če ste se znašli v katerem od teh položajev, ste bodisi ambiciozni bodisi naivni. Za prvo se boste morali krepko potruditi, v drugem primeru pa boste zelo razočarani.

Lovec na labode

Vsi se v kakem življenjskem obdobju počutimo kot grdi rački. Če vas oseba, v katero ste zaljubljeni, ne opazi, ker niste konkurenčni filmski igralki ali nobelovcu, ali pa je zaradi vaše »neprivlačnosti« celo prezirljiv do pozornosti, ki mu jo izkazujete, se obrnite, odidite in se nikoli več ne ozrite nazaj.

Zagotovo imate opraviti z narcističnim primerkom, ob katerem bi si morali vse življenje prizadevati, da postanete nekaj posebnega. Svojo vrednost namreč občuti le ob pomoči zunanje potrditve, čemur mora služiti tudi partner. 

Bistvo našega narcizma je izraženo v ljudskem sloganu: »Kaj bodo pa drugi rekli?« Če privolimo v tak pritisk, smo najbrž zelo negotovi in imamo šibko samopodobo, ki se ves čas sprašuje: »Kakšen sem vendar v svojih očeh?«

Sirota Jerica in Oliver Twist

Kruto življenje obema onemogoča normalen zaslužek. Komajda preživita do konca meseca, prave službe ni in ni (to je največkrat povezano z nedokončanim šolanjem) ali pa je plačilo bedno. Vsak s svojim kovčkom tavata od sorodnika do prijatelja in nazaj, saj ne zmoreta zbrati niti za skromno sobo. 

Da, življenje s socialno podporo je težko in nekoč, ko bosta oba imela sanjsko službo, se bo vse uredilo. Vendar … sanjskih služb ni, še za povprečno se je treba krepko potruditi. Zagotovo je ne bo nihče prinesel pred noge.

Da, skoraj vsakdo se kdaj (začasno) znajde v finančni zagati, trdim pa, da večina ljudi v takem položaju dejavno išče izhod in ga navadno tudi najde. Za začetek ne ravno idealnega, za položnice in hrano pa že.

Če ste naleteli na človeka, ki leta in leta ne najde načina, kako si urediti osnovno eksistenco (ne da bi za to obstajal stvaren razlog, denimo zdravstvene težave), bi se bilo modro vprašati, ali bo čakanje na pravo delo/življenjsko priložnost nemara trajalo vse življenje. Morda sta v ozadju tudi lagodnost in iluzorna pričakovanja, da bo že nekdo poskrbel za vse. Vprašajte se, ali želite poleg otrok vzdrževati še večno iščočega se partnerja, ki mu nihče ne ponudi prave priložnosti, da bi pokazal svoje sposobnosti. Vprašajte se, ali bo vse skupaj še vedno tako romantično, če boste tudi sami potrebovali začasno finančno varnost, za katero naj bi poskrbel partner, če boste denimo za dalj časa zboleli. 

Če ste prepričani, da so eksistenčne težave le začasne, od partnerja – še preden se zares vežete – zahtevajte, naj si poišče in obdrži kakršno koli delo, dokler ne najde ustrezne zaposlitve. Če pa vam odvisni partner ustreza, ste najbrž negotovi in nagnjeni k odvisnosti, vendar v tem primeru nimate pravice do pritoževanja, češ da vas izkorišča.

Tenorjevi in divjak v srednjih letih

V eni od epizod televizijske nadaljevanke Sopranovi se glavni junak s svojo psihoterapevtko pogovarja o načelnosti očetov. Nejeverno jo vpraša: »Mar vaš oče ni nikdar nikomur odrezal kakega prsta?« Da, če ste pripravljeni vse življenje ob vsakem zvonjenju najprej preveriti, ali morda ne trka policija, in če nameravate svoje otroke prepričevati, da za enega od staršev veljajo nekoliko prirejena pravila, s takim partnerstvom načeloma ni nič narobe.

Najbrž pa si boste – zlasti če ste odraščali v mirnejšem odnosu z zunanjim svetom – prej ali slej zaželeli večje stalnosti. Človek, ki ne sprejema družbenih pravil, je v mladosti še lahko šarmanten upornik, pozneje pa so njegove asocialne poteze le še vir slabe volje in težav. Upornik je pri petdesetih letih samo še beden, kriminalni dosje pa ni ravno nekaj, s čimer bi se odrasli hvalili med seboj. 

Zadovoljiti svoje potrebe tukaj in zdaj, ne glede na vse, lahko dolgoročno pomeni zgolj brezobzirno ignoriranje potreb in meja vseh drugih, tudi vaših. Možno je namreč, da gre za človeka z asocialno oziroma disocialno motnjo. Ne pričakujte, da ga boste spremenili, da potrebuje zgolj malce več ljubezni in mirno okolje, pa bo postal vzoren partner.

Pojasnila in racionalizacije bodo na dnevnem redu, tak človek si svet pač razlaga po svoje, saj preprosto nima vgrajenih notranjih pravil in zavor. Morda jih tudi sami nimate, tak partner pa zgolj uresničuje vaše skrite želje?

Milejša različica, denimo lik dr. Housa, v nas najprej vzbudi zaščitniške nagone, vendar je vseeno modro pomisliti, da bo tak človek za doseganje svojih ciljev prej ali slej manipulativno zlorabil tudi našo lojalnost.

Njegov narcisizem pač postavlja svetu svoja pravila.

Vitezi – Zmaji 7 : 0

Pubertetniške mokre sanje (ter vrsta pravljic in filmov) obvezno obsegajo raznovrstne Terminatorje in Lare Croft, ki na poti do ljubezni potolčejo vse, kar leze in gre. Srečna junakinja/junak pade v objem s krvjo (poražencev) oblitega zmagovalca/zmagovalke, nato pa se odpeljeta proti sončnemu zahodu. Najmanj, kar pričakuje sodobna princesa/princ, je to, da bo ideal nesramneža »na gobec«, če frčanja perja v spopadih med ženskami niti ne omenjamo. Nato s svojim zmagovalcem pod roko ponosno odide v svetlo prihodnost, ki pa traja natanko do takrat, ko bojeviti primerek svojo agresijo izprazni še doma.

Ko prileti prva »okrog ušes« (ali kam drugam), je sicer še čas pobrati šila in kopita, toda kaj, ko se to navadno izcimi v opravičevanje (s cvetjem) in iskanje krivde pri tistem, ki je udarec dobil (ne izzivaj me!).

In potem se srečujemo z zgodbami o domačem nasilju … Odlično, če si mazohist! Med tovrstnimi »junaki« je žal precejšen delež psihopatskih osebnosti in takih, ki ne zmorejo nadzirati svojih agresivnih impulzov ter konfliktov in ovir reševati drugače kot z nasiljem. Poleg tega pogosto že najmanjše nasprotovanje doživijo kot izziv. Če že iščete zmagovalca za vsako ceno, raje izberite zmagovalca v … badmintonu.

Nekateri pa raje grdo pogledajo in potolažijo poraženca. Ljubeznivo, vendar tudi vredno razmisleka. Če poraženec ni bil ravno naključni mimoidoči, se je očitno prostovoljno zapletel v konflikt in ni znal presoditi, da to utegne biti nevarno. S svojim vedenjem je nekako prispeval k izbruhu nasilja, torej tudi sam nosi elemente destruktivne agresivnosti. Če torej niste na strani zmagovalca, poražencu ponudite robček, ju pustite, da še naprej praznita nakopičeno agresijo, vi pa raje odidite z nekom, ki o vsem skupaj nima pojma.

Užitek za Sizifa

Človek, ki se ne želi vezati, »ker še ni srečal prave osebe« (po možnosti do štiridesetega, petdesetega leta), si partnerstva najbrž preprosto ne želi.

Prvo opozorilo je razumska razdalja do vseh ljudi, hladna, racionalna presoja medosebnih odnosov. Če se še tako nežno trudimo, bo ob naših poskusih približevanja ušel ali pa se celo odzval napadalno.

Najbrž gre za človeka, ki preprosto ne zmore bližine in se tudi ne trudi, da bi jo vzpostavil. Obenem se je treba vprašati, ali smo mazohisti – ali nemara celo podobna osebnost, zaradi česar nam je nevoljnost drugega le dober izgovor za to, da nam ni treba vzpostaviti bližine. Vsekakor je to idealen partner za vse, ki so radi v vlogi žrtve.

Če nam ga le uspe prepričati, da poskusi, bo ves čas iskal priložnosti za oddaljevanje. Pustimo ga pri miru! Daje, kolikor zmore. Ne tolažimo se s tem, da si globoko v sebi želi prave bližine (kar sicer ni daleč od resnice), predvsem pa se zavedajmo, da se je boji bolj kot vsega drugega.

Različica tega so ljudje, ki še v srednjih letih živijo s starši, »ker jih ti potrebujejo«. V resnici se nikoli niso čustveno osamosvojili od njih – potrebujejo se oboji. Če že vstopijo v partnerski odnos, je to odvisen odnos; partner lahko zavzame le položaj roditelja ali otroka, nikakor pa ne mesta odrasle osebe.

O, groza!

Ko sem tole besedilo dala prebrati nekaj znancem, sem prejela obupane poglede in komentarje: »Kdor bo to prebral, se nikoli ne bo vezal. Hočeš do konca prestrašiti ljudi? Ljubezen ni samo patologija!«

Ne, to ni namen besedila. Poleg tega sem velika zagovornica ljubezni. Toda take, ki ne boli. Če gre za ljubezen, se mora to tudi nekje poznati!

Da bi našli partnerja, nam ni treba vstopati v razmerja, ki so vnaprej obsojena na katastrofo. V primerih, kakršne sem naštela, se ne moremo izgovarjati, da tega nismo mogli vedeti vnaprej. Težave so opazne že od samega začetka. Vprašanje je le, ali smo jih pripravljeni razumeti kot opozorilo. Lahko se tudi ne zmenimo zanje, vendar smo v tem primeru sokrivi za razplet, saj smo sodelovali v »igri«.