Iskanje kompatibilnega partnerja je za marsikoga pomembna življenjska naloga. Toda pri tem neredko prihaja do vedno novih razočaranj, ko med človekoma, ki sta si sicer zelo podobna, po vzajemnem prvem navdušenju vse pogosteje prihaja do nerazumevanja in konfliktov.
Zakaj?
Prepričanje, da so ljudje, ki so si zelo podobni, tudi kompatibilni, je velika zmota. Če smo si zelo podobni v pomembnih lastnostih, to neredko pomeni, da smo si podobni tudi v svojih ranljivejših delih, tistih, zaradi katerih smo si v razmerjih najpogosteje navzkriž.
Kje so pasti
Ljudje, ki v drugem iščejo predvsem podobnosti, pogosto ne marajo razlik oziroma se jih morda celo bojijo. To pomeni, da lahko sleherna drugačna misel, občutek ali ravnanje druge osebe pomeni vir stiske. Recimo, da je eden od partnerjev vegetarijanec, drugi pa ne. Če eden ali oba ne preneseta razlik, bo vsak od njiju skušal drugega prepričati, naj prevzame njegov način prehranjevanja.
Če sta si dve osebi izrazito podobni, to lahko pomeni, da sta na podobnih področjih močnejši, vendar tudi na podobnih področjih šibkejši. To lahko pomeni, da bodo skupna šibkejša področja vir razočaranj ali vsaj nezadovoljstva. Če sta denimo oba manj vestna, bosta nevestnost druge osebe sicer lahko razumela, toda na koncu bo v vsakodnevnem življenju cel kup stvari neurejenih – to pa bo šlo na živce obema.
Velika past se skriva v prepričanju, da nas bo najbolje razumela oseba s podobnimi ranami – da bo posledično znala najbolje ravnati z našo ranljivostjo. V resnici je prav nasprotno. Razumela nas bo že, toda tako kot v ranljivih trenutkih ne zmore pomagati sebi, tudi nas ne bo zmogla podpreti tako, da bi nas pomirila. Kako bosta težave v razmerju reševala partnerja, ki sta pretirano občutljiva na kritiko? Zaradi lastnih stisk ali strahu pred odzivom drugega bosta svoje pripombe in kritike zadrževala zase – ali pa bosta drug drugega že vnaprej napadala.
Pretirana podobnost neredko pomeni, da se taka partnerja ujameta v svojih najbolj patoloških lastnostih, saj se te med sabo podpirajo. Najbolj klasičen primer tega je zveza med sadistično in mazohistično osebo. Okolica se pogosto čudi, zakaj mazohistični partner ne zapusti sadističnega, saj ob njem vendar samo trpi – ali zakaj partner, ki sam nima težav z zasvojenostjo, prenaša alkoholizem drugega, čeprav se nad njim pritožuje.
Komplementaren partner
Komplementaren partner je tisti, ki se od nas razlikuje tako, da lahko drug drugega podpirata tam, kjer sta šibkejša, da se torej dopolnjujeta, ujemata prek razlik. Če je treba zabiti žebelj, mora eden držati žebelj, drugi pa zabijati s kladivom, ne moreta pa oba delati istega. Komplementaren partner je tisti, ki je zrelejši tam, kjer smo sami morda ranljivejši – in ki sprejme našo zrelost tam, kjer je sam šibkeje opremljen. Ujemata se približno tako kot koščki sestavljanke.
Za uspešno partnerstvo je torej pomembno oboje, podobnosti in razlike. Podobnosti nas povežejo, razlike nas dopolnjujejo. Seveda pa velja enako kot pri podobnostih: če so razlike prevelike, se bosta partnerja težko sporazumevala in usklajevala – ali pa se sploh ne bosta mogla.
