Razmerje z osebo s temi motnjami je težavno in rušilno. Na prvi pogled se lahko zdi, da je partnerstvo z osebo s psihopatsko in sociopatsko motnjo precej podobno razmerju z narcistično osebo, vendar pa so prisotne tudi pomembne razlike.
Čustvovanje narcistične osebe je izrazito egocentrično medtem do osebe s to motnjo v resnici ne čustvujejo. Narcistične osebe niso empatične ali pa so okrnjeno empatične, medtem ko imajo psihopatske osebe izrazito visoko kognitivno empatijo (odlično prepoznavajo občutke drugih), vendar so povsem brez sočutja. Narcistične osebe ignorirajo občutke drugih, medtem ko jih psihopati zlorabljajo v manipulativne namene. Narcistične osebe se bojijo razvrednotenja, medtem ko je psihopatom in sociopatom precej vseeno.
Za večina psihopatskih in sociopatskih oseb je značilen zavračajoč stil navezanosti, zaradi česar se jim je nemogoče čustveno približati. Bližina jih ne zanima, na druge ljudi se ne navezujejo, temveč jih posedujejo in upravljajo z njimi.
Razlika med intelektualno in čustveno empatijo: V obeh primerih oseba dobro prepoznava občutke in čustva druge osebe, vendar pa psihopatske in socioapatske osebe do drugih ne čutijo nobenega sočutja, zato te informacije zlorabijo za manipulacijo. Dobesedno izključijo empatijo.
Narcistične osebe pa drugo osebo ne vidijo ločene od sebe, ampak kot svoj podaljšek, sociopati in psihopatri pa samo kot predmet, s katerim upravljajo. Zanje niste druga oseba, celo živo bitje ne. Samo stvar.
Različni tipi osebnosti: antisocialna, psihopatska, sociopatska
V preteklosti so psihopatijo in sociopatijo enačili z antisocialno (disocialno) osebnostno motnjo, vendar so novejša spoznanja pripeljala do razlikovanja med temi pojmi.
Za antisocialno osebnostno motnjo so značilni številni znaki neustrezne socializacijske prilagoditve, ki se kažejo v obliki neupoštevanja ali rušenja družbenih pravil in mej. Pri antisocialnosti je v ospredju antisocialno vedenje, ki izhaja iz naslednjih osebnostnih potez: zapletanje v kriminalna dejanja, impulzivnost, neodgovornost, šibek nadzor nad vedenjem in mladostniška delinkventnost. Ponavadi je povezana z nižjim socialnim statusom in izrazito tveganim vedenjem. Ljudje z antisocialno motnjo osebnosti so pogosteje nasilni do znanih ljudi, zlasti do žensk. Njihovo nasilje je impulzivno, surovo, storjeno v afektu, saj so tudi sami izrazito impulzivni. Njihovo čustvovanje je silovito in labilno, poleg tega so živčni, anksiozni in nagnjeni k dolgočasju. Pogosto so odvisni od alkohola ali drog, kadar so take poteze povezane z neugodnimi okoliščinami odraščanja.
Pri pravem psihopatu igrajo pomembno vlogo genetski dejavniki in predispozicije, na katere žal nimamo prav nobenega vpliva. Njihova genetska (prirojena) posebnost je manjše odzivnosti ali celo neodzivnosti limbičnega sistema (možganski center za čustvene odzive), ki je v primeru primarnih psihopatov manj dejaven/nedejaven pri čustvenih dražljajih (zlasti negativnih: strah, sram, gnus …).
Za psihopate je zato značilna čustvena praznina, plitvost čustvenih odzivov, pomanjkanje empatije in tudi nezmožnost navezovanja, kar seveda ni možno brez kakršnega koli čustvenega odzivanja in doživljanja drugega. Najprepoznavnejša značilnost psihopatske osebnosti je neustrašnost (odsotnost strahu), ki sama po sebi ni psihopatija, je pa pomembna predispozicija.
Pri psihopatski osebnosti izstopajo osebnostne poteze plitvost/odsotnost čustvovanja, navidezni šarm, celo karizmatičnost, manipulativnost in odsotnost empatije. Te značilnosti (brezčutnost, brezobzirnost, odsotnost impulzivnosti) jim omogočajo doseči visoko profesionalno uspešnost in socialno moč.
Psihopati svoje nasilje pogosteje usmerijo na neznane ljudi in moške. Ker je njihovo čustvovanje veliko manj intenzivno, obenem pa so brezčutni ter brez empatije in slabe vesti, je pri njih tudi nasilje manj impulzivno, bolj premišljeno in neredko izhaja iz maščevalnosti ali samodokazovanja. Nasilje je lahko samo psihično in se neredko stopnjuje do sadizma.
Ne čutijo strahu in anksioznosti, redkeje ravnajo v afektu, največkrat tudi nimajo težav z alkoholom in/ali drogami. Lahko so zelo vestni, tudi njihov socioekonomski status je navadno višji, saj jim prav njihove lastnosti omogočijo napredovanje po socialni lestvici, celo izrazito visoko uspešnost. Okolje, v katerem odraščajo, poveča ali zmanjša (a ne prepreči vedno) razvoj antisocialnih potez.
Psihopatske osebnosti se razlikujejo po stopnji izraženosti antisocialnih lastnosti: od antisocialnih psihopatov (visoko izražena antisocialnost), med katerimi so lahko množični morilci, najnevarnejše politične osebnosti, visoko uspešni brezčutni in rušilni poslovneži itd. pa do prosocialnih psihopatov (odsotnost antisocialnosti), ki odsotnost strahu in anksioznosti uporabljajo v svoje poklicne namene (npr. astronavti, nekateri vrhunski kirurgi, avtomobilski dirkači, deminerji, gorski reševalci…).
Vendar pa so določene lastnosti (neustrašnost, odsotnost sočutja, nezmožnost pravega navezovanja manipulativnost, brezčutnost) trajne in se z leti ne spreminjajo. Še tako ljubeč odnos JIH NE MORE SPREMENITI.
Sociopatske osebnosti so ponavadi posledica izrazito neugodnega odraščanja in le v manjši meri odraz genetskih posebnosti. Pri sociopatih torej naj ne bi šlo za posebnosti v vrojenih značilnostih; motnja naj bi v večji meri izvirala iz negativnih socialnih dejavnikov (zanemarjanje, ponavljajoče se travme in (nasilne) zlorabe v otroštvu, skrajna revščina, vpletenost v kriminal, skrajno nizka ali visoka inteligentnost). Drugi ljudje sociopate navadno prepoznavajo kot motene osebe, saj so čustveno nestabilni, živčni in nagnjeni k izbruhom (vzkipljivi).
Ponavadi imajo težave pri stalnosti zaposlitve, neredko so vpleteni tudi v različne kriminalne dejavnosti ali nasilje. Nasilje je umerjeno tudi na znane ljudi, zlasti ženske. Čeprav težje, se vendarle lahko navežejo na druge ljudi. Med skupne poteze sociopatov in psihopatov sodijo brezbrižnost do pravic drugih, pomanjkanje slabe vesti in obžalovanja, neupoštevanje zakonov in socialnih norm ter nagnjenost k nasilnemu vedenju in čustvenim izbruhom.
Značilnosti odnosa s psihopatsko ali sociaopatsko osebo
Prosocialni psihopati:
- Pogosto pritegnejo s svojo katrizmatičnostjo
- Ne zmorejo zares čustvovati in se navezati, a vseeno zmorejo dolgotrajno lojalnost, zlasti kadar imajo občutek, da je potrebna njihova skrb in pomoč.
- Prepoznajo, kaj čutite (intelektualna empatija), poskušajo biti v funkcionalno pomoč, a brez lastnega pristnega čustvenega odziva, ki ga povsem izključijo. Če boste imeli zdravstvene težave, bodo poiskali za vas najboljšo možno oskrbo, a ne bodo zmogli izražati sočutja.
- Umirjeni in racionalni so tudi v najbolj ogrožajočih situacijah, zato se odlično znajdejo v kriznih okoliščinah in jih povsem mirno rešujejo.
- Ne izražajo čustev, ker jih tudi v resnici ne občutijo in tudi ne razumejo zares vašega čustvovanja, vendar pa so strpni do njega, vsaj do določene mere. Če presega njihove zmožnosti tolerantnosti, se enostavno umaknejo v brezčutnost.
- Poklicno in socialno so pogosto uspešni, zagotavljajo materialno varnost in socialni status.
- Ponavadi pričakujejo, da partner sprejme njihovo dominantnost v odnosu. Za doseganje tega so lahko brezčutni ali manipulativni.
- Nasilnost je redka, prej psihična kot fizična, ni pa povsem izključena.
Antisocialni psihopati in sociopati
- Neredko odnos uporabljajo kot socialno masko, mimikrojo, ki jim daje videz »normalnosti«.
- Manipulativnost je osnovna značilnost vseh njihovih odnosov.
- Patološko laganje: psihopatske ali sociopatske osebe uporabljajo laganje in zavajanje za doseganje svojih ciljev, kakršni koli so že. Pri tem ne čutijo nikakršnih pomislekov ali občutkov krivde. Laganje je načrtovano in premišljeno, zato jih je težko ujeti na laži.
- Sebe vedno izredno visoko cenijo, medtem ko pri partnerju sistematično zbujajo občutek ničvrednosti v primerjavi z njim/njo. Načrtno rušenje samozavesti pri partnerju ima sen sam cilj: da bi imel več nadzora nad partnerjem. V ta namen pogosto uporabljajo čustveno zlorabo, imenovano »gaslighting«, postopoma sistematično spodkopavajo partnerjevo samozaupanje in občutek za resničnost tako, da jih zmedejo, napačno usmerjajo, zavajajo in prepričujejo – kar vodi v skrajni dvom v vase in občutek, da je nekaj narobe z »žrtvijo«.
- V ta namen zlorabljajo vsako, tudi najbolj običajno in banalno napako, ki jo partner naredi kot razlog za sistematičen dvom v njegove sposobnosti in zdravo presojo. Cilj je popolno podrejanje partnerja in zloraba vseh partnerjevih zmožnosti v svojo korist. Tudi navzven sistematično gradi sliko partnerja kot čustveno nestabilne osebe, ki ne presoja povsem trezno in zanesljivo.
- Če se partner skuša upreti manipulacijam, ponavadi besno izbruhnejo kot majhni otroci, ki jim je odvzeta igrača. Poslužujejo se vsega: od čustvenih pritiskov, pritoževanja, neskončnih pogovorov ali prepričevanj, pa tudi izrazov »ljubezni«, z enim samim ciljem: da dosežejo svoje in da se jim uklonite. Odlično znajo odigrati tudi vlogo nebogljene žrtve, kadar so v nevarnosti, da so razkrinkani kot zlorabljevalci ali prevaranti. Pri tem uporabljajo kot orodje odlično kognitivno empatijo ter sistematično preučevanje lastnosti partnerja.
- Ne čutijo krivde in obžalovanja, zato ne bodo poskušali popraviti škode, ki jo naredijo. Ravno obratno, tudi naslednjič bodo ravnanje ponovili, če ugotovijo, da z njim dosežejo svoje. Za to imajo kup izgovorov, od katerih je seveda najpogostejši, da sami izzovete tako ravnanje. Tudi sramu (za razliko od narcistične osebe) ne čutijo. To je bilo povezano z zmanjšano aktivnostjo določenega dela možganov, ki naj bi med drugim igrala vlogo pri morali, nadzoru impulzov in čustvovanju. (Intelektualno) se sicer lahko zavedajo, da je njihovo ravnanje napačno, vendar jim za to ni mar in se zaradi tega ne počutijo slabo, zato se jim ne zdi potrebno, da bi se pri tem kontrolirali. Tega ni mogoče pri njih spremeniti.
- Pomanjkanje samokontrole in občutek, da zanje meje ne veljajo, se lahko kaže na različnih področjih, od nesramnega ali ponižujočega vedenja do družine ali kolegov/prijateljev pa do nezvestobe, ki pogosto ni posledica želje po spolnosti, temveč želje po moči, za manifestacijo, namenjene pridobitvi spolnosti., zato je njihov spolni užitek celo manjši od užitka, samega procesa manipuliranja, ki vodi do »spolne zmage«. Zaradi potrebe po nadvladi, dominaciji, kakor tudi sadističnih potez, jih lahko privlačijo spolne prakse, ki vključujejo dominacijo, mučenje in poniževanje.
- Na zavrnitev se psihopat običajno odzove tako, da za težave v odnosu okrivi partnerja ali nekoga drugega, sami pa ne prevzamejo nikakršne odgovornosti. Zato tudi v primeru, če partner ponudi novo priložnost, ne obljubljajo nikakršne spremembe, celo več, pričakujejo, da partner razočaranja sprejme kot del normalnega odnosa. Če pa ugotovijo čez čas, da naslednji možni partner ne presega prejšnjega, se neredko skušajo manipulativno vrniti tako, da obljubljajo vse, kar bi partnerja lahko prepričalo, a tega seveda ne mislijo zares, saj vse spet odvzamejo ob naslednji priložnosti, ko ni po njihovo.
- Psihopati so v osnovi paraziti, saj si kot najbolj normalno prisvojijo partnerjeve kapacitete in dosežke, pa tudi njihove vire, vključno s finančnimi. Če jim partner to odreče, so jezni in prizadeti, kot da jih odvzema nekaj, kar je njihovo. Realnost jih ne zanima, vedno pričakujejo več kot sami dajejo.
- Psihopati lahko postanejo v odnosu tudi nasilni, celo fizično nasilje jim ni tuje, še raje pa se poslužujejo različnih oblik psihološkega nasilja, vključno z izsiljevanjem in ustrahovanjem ali različnimi oblikami čustvenih manipulacij in pritiskov. Ker se »hranijo« s strahom in bolečino, oboje radi povzročajo, partnerja pa, če se temu upre, manipulativno obtožijo preobčutljivosti ali tega, da si izmišljujejo. Sociopati pa so v odnosu pogosto tudi fizično nasilni, za kar seveda okrivijo partnerjeve provokacije ali neposlušnost. Ker pa so impulzivni in težko prenašajo napetosti, že najmanjši povod lahko povzroči izbruh nekontroliranega nasilja.
- Kljub temu psihopati cenijo svoje odnose na svoj izkrivljen način. Trpijo bolečino, se počutijo osamljene, imajo želje in čutijo žalost, če niso deležni naklonjenosti. Vendar pa, namesto da bi skušali vse to pridobiti s svojim odnosom, s pozornostjo ali naklonjenostjo, skušajo namesto tega vse to pridobiti za manipuliranjem in zavajanjem. Nekdo, ki je pripravljen psihopata sprejeti takega kot je, ki je pripravljen vztrajati v zvezi, kjer dajejo veliko več kot dobijo povrnjeno, lahko z njimi zgradijo trajnejše razmerje. Vprašanje pa je, ali je cena vredna tega.
Navdušenje se spremeni v brezbrižnost
Na začetku intimnega odnosa so lahko zelo očarani in navdušeni nad svojim partnerjem, kar tudi nadvse intenzivno izkazujejo. Nenehno ga zasipajo z laskanjem in s pozornostjo, z njim so ves čas v stiku. Partnerja idealizirajo in v njem vzbujajo občutek edinstvenosti. Partnerji se zato počutijo se kot središče vesolja. Ta občutek jih zasvoji, zato potrebujejo vedno nove odmerke, podobno kot pri drogah.
Toda čeprav se zdi, kot da so zaljubljeni, gre pri psihopatu vendarle zgolj in samo za spolno privlačnost.
Ker temu vznemirjenju ne sledi navezovanje, se partnerja praviloma zelo hitro naveličajo. Ko vznemirjenje zbledi, mine tudi zanimanje. Navdušenju običajno sledita brezbrižnost in prezir. Svojega partnerja nato razvrednotijo in zavržejo, brezbrižni do bolečine, ki jo povzročijo. Zapuščanje v njih ne vzbudi nikakršnega obžalovanja, kvečjemu sadistično zadovoljstvo, če vidijo, da je nekdanji partner na tleh.
Partnerji psihopatov so sprva navdušeni, prepričani, da so našli idealnega človeka, ki »obožuje tla, po katerih hodijo«. Nato so vse bolj zbegani in zmedeni, saj se človek, ki jih je oboževal, nenadoma hladno odmakne od njih, se zanje ne zmeni več – ali pa preprosto izgine iz njihovega življenja.
Posesivnost namesto navezanosti
Če pa ocenijo, da jim lahko zveza s posamezno osebo prinese koristi, namesto navezanosti razvijejo lastniški odnos. Partnerja si skušajo povsem podrediti, zanje pa je uporaben le toliko časa, dokler z njim »nimajo težav«, torej dokler dobro igra svojo vnaprej določeno vlogo, vendar brez pričakovanja kakršne koli bližine ali odnosa. Tudi s svojimi najbližjimi brezčutno manipulirajo, jim lažejo in jih zavajajo. Če partner skuša ohraniti/oblikovati svojo samostojno osebnost ali pa jih zapustiti, ga takoj zavržejo ali uničijo – duševno, eksistenčno, v skrajnem primeru celo telesno.
Življenje s psihopatom je težavno ter polno stisk in razočaranj, saj je njihovo vedenje zaradi odsotnosti vesti (krivd, sram) pogosteje nemoralno. Brez pomislekov varajo, zavajajo in zlorabljajo tiste, ki jim najbolj zaupajo ali pa so od njih odvisni.
Manipulativnost
Ker ne čutijo obžalovanja zaradi povzročene škode in bolečine, svojih nekonsistentnih ali problematičnih dejanj ne opravičujejo, v skrajni sili pa zgolj formalno: »Naredil sem pač napako.« Raje jih zgolj manipulativno pojasnjujejo kot pretiravanje drugega (»preobčutljiv si« »mislim, da dramatiziraš«, »tvoje vedenje me je izzvalo«, »ne tuli, to te vendar ne more boleti«, »to te pa res ne more prizadeti«, »zgodilo se je, zdaj pa pozabimo na to«, »to je že preteklost«…).
Še najraje pa privlečejo na dan srce parajočo zgodbo, v kateri se prikažejo kot žrtev in s katero vzbujajo sočutje. So namreč mojstri vzbujanja občutka krivde.
Svoje rušilno ravnanje utegnejo tudi preprosto odpraviti, denimo s stavkom: »Tak pač sem.«
Potreba po moči in dominantnost
Njihova predstava o sebi je tako prenapihnjena, da (v nasprotju z osebami z narcistično motnjo) ne iščejo in ne potrebujejo potrditve drugih. Želja po časti ali nadzoru ni povezana z občutki negotovosti o lastni vrednosti, ampak zgolj z dominacijo – s pozicijo moči.
Zaradi močne potrebe po moči in nadvladi svet delijo zgolj na zmagovalce in poražence, še najraje pa v drugo vlogo postavijo tiste, ki jim zaupajo, ki so jim lojalni ali pa jih imajo radi. Osebe v svoji bližini uporabljajo za svoje interese, saj so prepričani, da so ljudje zgolj marionete, ki jim bodo poslušno kimale, jih ščitile in zanje žrtvovale celo svoj ugled.
Etičnost ali moralnost dejanj jih ne zanima, zato ni nič nenavadnega, če živijo dvojno življenje ali pa so duševno/telesno nasilni. Zelo pogosto ustrahujejo bližnje ali ljudi, s katerimi so ti kakor koli povezani. Pri tem lahko svoje otroke uporabljajo kot orožje za ustrahovanje, izsiljevanje ali mučenje (nekdanjih) partnerjev ali pa jih čustveno/telesno/spolno zlorabljajo (Fritzl). Tudi posilstva v zakonu jim niso tuja, saj si preprosto vzamejo vse, kar hočejo. Internet je zanje odličen medij za spletno zasledovanje, nadlegovanje in ustrahovanje, pa tudi za različne oblike izsiljevanja.
Ustrahovanje partnerjev do nasilja
Če si psihopati izberejo stalnega partnerja, ta navadno sodi v enega od dveh tipov osebnosti: izrazito negotovega in odvisnega (globoko odvisne, mazohistične in podobne osebnosti) ali pa psihopata.
Po začetnem idiličnem obdobju se partnerju že kmalu zazdi, da živi s človekom, ki ga pravzaprav sploh ne pozna. Psihopatovo ravnanje jih bega, počutijo se, kot da so v živem pesku. Zaradi nenehnih prikritih ali odkritih groženj se pri njih krepi občutek ogroženosti. Značilno je, da psihopat vedno znova spodkopava partnerjevo samozaupanje; sporoča mu, da je problematičen, nezadosten, nevreden ljubezni, poln napak … Za vsako pravo ali namišljeno napako in zmoto ga žali, zasramuje in ponižuje.
Partner je vse bolj dezorientiran, zbegan, prestrašen in nemočen. Psihopat ga poskuša tudi osamiti ter izolirati od družine in prijateljev. Manipuliranje in ustrahovanje se lahko stopnjujeta do telesnega nasilja, ki pa je, zlasti pri hladnih psihopatih, tako nadzirano, da ne pušča sledov na vidnih mestih in je tik pod mejo, pri kateri bi partner potreboval nujno zdravniško pomoč, saj bi ga to lahko razkrilo. S partnerjem in otroki navadno ravna kot profesionalni dreser: pričakuje brezpogojno ubogljivost. Odvisni partner je pogosto tako negotov, da krivdo za ravnanje pripisuje sebi, in tako prestrašen, da nasilje raje prikriva, kot da bi poiskal pomoč in se mu postavil po robu.
Kako prepoznati, v kakšne izzive vnašamo sami in naš partner v zvezo?
Prvi korak k spremembam je vedno prepoznavanje vzrokov, torej tega, zakaj vstopamo v zvezo z osebo, ki je rušilna in je ni mogoče spremeniti. Pri tem se lahko srečamo s strahovi in tudi odpori, saj je v človeški naravi, da sebi pripišemo vse dobro, drugim pa vzroke za težave. A to seveda ne drži.
A če imamo za vstop še opravičilo, da zaradi manipulativnosti spregledamo težavne poteze, ki se skrivajo za tem, si moramo zastaviti vprašanje, zakaj potem, ko smo jih že prepoznali, v takem odnosu vztrajamo. Morda je razlog tudi ta, da smo v odnosu s takim partnerjem izgubili precej lastnega (labilnega) občutka lastne vrednosti, da za težave krivite predvsem sebe.
Ne glede na razlog, je v primeru, da se ne morete odtrgati iz takega odnosa, nujno potrebna strokovna pomoč, saj je tak odnos kot živi pesek, vse težje in težje se boste izvlekli iz njega. Če pa imate s takim partnerjem tudi otroke, se morate zavedati, da boste tudi v primeru odhoda ostali v odnosu kot starši, zato je še toliko bolj pomembno, da s pomočjo strokovnjakov postavite in ohranjate jasne in trdne meje, za kar pa je potrebno veliko osebnostne čvrstosti in stabilnosti.
Tudi v iskanje primernega partnerja ter v način, kako z ljudmi navezujemo stik in kako začnemo graditi odnose, vnašamo vse svoje lastnosti. Naša osebna zgodovina nas lahko naredi za primernejše žrtve psihopatskega ali sociopatskega partnerja, ki to ranljivost zlahka prepoznajo in zlorabijo. Nekatere naše lastnosti pri tem lahko pomagajo, druge pa nas ovirajo. Zato je te lastnosti, ene in druge, potrebno prepoznati. To je mogoče s pomočjo strokovno sestavljenih vprašalnikov iz programa Partner 360.
Drugi korak je odločitev, da želimo spreminjati sebe. Drugih ljudi ni mogoče spreminjati, odnose z drugimi pa lahko, a le na način, da spreminjamo sebe. Če se bomo mi vedli drugače, se bodo tudi odzivali drugače. Le na ta način se bodo naši odnosi spremenili. Zato je odločilno, da prenehamo z nerealnimi pričakovanji, da se bodo drugi spremenili »če nas imajo dovolj radi« in začnemo spreminjati sebe, če se imamo dovolj radi, da si omogočimo dobro partnerstvo.
Tretji korak je izbira primerne pomoči. V ta namen smo zgradili program Partner 360, ki nam s pomočjo izkustvenih delavnic omogoča povečevati naše kapacitete za partnerstvo ter kapacitete za jasne in odločne meje. Program je sestavljen iz krovne izkustvene delavnice Jaz-Ti-Midva, ki naslavlja celoten spekter kapacitet in jih pomaga preoblikovati, obenem pa se je mogoče vključiti še v vrsto izkustvenih in izobraževalnih delavnic, ki se poglobljeno lotevajo specifičnih težav (na primer samozaupanje…).
