Deliti življenje s človekom, ki ima borderline osebnostno motnjo, je težko in podobno vožnji z vlakom smrti. Ker gre njihovo čustvovanje skozi vzpone in padce, lahko celo ekstremne, se to nujno odraža tudi v partnerskem odnosu. Oseba s tako motnjo je lahko v nekem času skoraj idealno ljubeč in pozoren partner, v naslednjem pa spet skrajno težaven in rušilen. Intenzivnost in globoka zmožnost za ljubezen borderline partnerja pritegnejo v odnos, preobčutljivost pa ga naredi tudi nestabilnega.
Deliti življenje s človekom, ki ima borderline osebnostno motnjo, je težko in podobno vožnji z vlakom smrti. Ker gre njihovo čustvovanje skozi vzpone in padce, lahko celo ekstremne, se to nujno odraža tudi v partnerskem odnosu. Oseba s tako motnjo je lahko v nekem času skoraj idealno ljubeč in pozoren partner, v naslednjem pa spet skrajno težaven in rušilen. Intenzivnost in globoka zmožnost za ljubezen borderline partnerja pritegnejo v odnos, preobčutljivost pa ga naredi tudi nestabilnega.
Za večino borderline strukturiranih oseb je značilen ambivalenten (anksiozen) stil navezanosti, za nekatere pa neorganiziran. Zaradi strahu pred izgubo se večinoma partnerja močno oklepajo, a ko se počutijo zavrnjene ali zapuščene, lahko zvezo v trenutku prekinejo, čez čas pa se vanjo spet poskušajo vrniti.
Za partnerstvo je značilen naslednji ciklus: najprej partnerja idealizirajo in se ga oklepajo, vanj vložijo vse. Kmalu se začne pojavljati strah pred zapuščanjem, zato iščejo znake, da je ta upravičen, da partnerja odnos ne zanima več. Partnerja preizkušajo in ga morda celo malo odrivajo. Ob najmanjšem razočaranju zapadejo v globoko razočaranje, zaradi česar izbruhnejo in partnerja napadejo ali ga skušajo zapustiti, da ne bi bili zapuščeni.
Njihovo vedenje postane nekonsistentno, zmedeno, hkrati partnerja odrivajo in ga skušajo zadržati, ločitvena (separacijska) tesnoba je vse intenzivnejša, zaradi česar partnerja spet začnejo idealizirati
in se ga oklepati. Tako se cikel začne od začetka.
Različni tipi borderline osebnosti
Vsem borderline osebnostim je skupen črno-bel pogled na svet (vse ali nič), negotova identiteta (ne vedo, kaj hočejo), intenzivna čustvena nestabilnost (čustvena nihanja in izbruhi), impulzivnost in nenehen strah pred zapuščanjem, kar vpliva na to, kako človek doživlja sebe in svet, kako oblikuje odnose z drugimi in kako se vede. Čeprav si želijo ljubečih odnosov, jih zaradi impulzivnosti, izbruhov jeze in nihanja razpoloženja niso sposobni negovati. Ves čas nihajo med oboževanjem in sovraštvom do drugih ljudi.
Pri tej osebnostni strukturi razlikujemo med pasivno odvisno in aktivno odvisno dinamiko.
Ker odnosi temeljijo na zadovoljevanju potreb, pasivno odvisna oseba išče nekoga, ki bo poskrbel zanjo in za njeno varnost – kot za majhnega otroka. S svojim nebogljenim ravnanjem v drugih vzbuja željo po zaščitništvu. Počuti se kot majhen otrok, kar s svojim vedenjem in s čustveno lakoto sporoča tudi drugim.
Ponavadi se zelo oklepajo odnosov in imajo težave pri opravljanju nalog, zlasti pri zaključevanju nalog (npr. študija) ali sprejemanju odločitev brez pomoči drugih. Za izpolnjevanje svojih čustvenih in fizičnih potreb se zanašajo na druge, počutijo se nezadostne in nemočne, zato v odnosih nenehno iščejo pritrjevanje in podporo. Dokler imajo občutek, da so varni in preskrbljeni, so lahko izredno privrženi svojemu partnerju.
Ker pa so tudi izredno preobčutljivi, negotovi in ranljivi, se jim slej kot prej zdi, da varnosti in oskrbe ne dobivajo v potrebni meri. Takrat so neizmerno razočarani, zato lahko bodisi jezno izbruhnejo, še raje pa svojo jezo pokažejo skozi pasivno agresivnost: prizadetostjo, jokom, očitki, položajem žrtve in nebogljenega zapuščenega otroka. To lahko pripelje do tega, da so popolnoma odvisni od partnerja. Jezo zato obrnejo proti sebi in se nenehno borijo z občutki krivde in nezadostnosti, lahko pa se izraža tudi skozi telesne težave ali bolezni. Sem sodi tudi mazohistično oklepanje partnerja, ki je nasilen ali odvisen od alkohola, saj je strah pred zapuščenostjo lahko hujši od strahu za lastno varnost in dobrobit.
Aktivno odvisna oseba pa s svojim ravnanjem podpira odvisnost drugih od sebe, saj se le tako v odnosu počuti varna, ko so torej potrebe drugih (njihovo zadovoljevanje) odvisne od nje. Lahko bi dejali, da ima taka oseba potrebo po tem, da jo drugi potrebujejo, zato naredi vse, da (nezavedno) ovira njihovo samostojnost, denimo samostojnost svojih otrok. Pri tem se seveda nenehno pritožuje, češ da se žrtvuje.
Nekateri sicer močno hrepenijo po odvisnosti, vendar jo izrinejo iz zavedanja, njihove odvisniške značilnosti so skrite za masko samozadostnosti (psevdoneodvisnost). V odnosu se prikazujejo kot tisti, od katerih so drugi odvisni, obenem pa so ponosni, da samostojno skrbijo zase. Kontraodvisne osebe nerade izražajo svoje potrebe; na znake čustvene ranljivosti pri sebi ali drugih utegnejo gledati s prezirom. Pogosto opazimo področja, na katerih so na skrivaj odvisni: od alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi, partnerja, mentorja, ideologije … Nekateri so nagnjeni k boleznim ali poškodbam, ker jim daje legitimno opravičilo, da zanje skrbijo drugi.
Aktivno odvisna oseba se, za razliko od pasivne, počuti zapuščeno takrat, ko ima občutek, da je nihče ne potrebuje. To se zlasti pokaže, če skuša partner, ki ga take osebe oskrbujejo in varujejo kot nemočnega otroka, katerikoli svojo potrebo zadovoljiti sam ali izven partnerstva. Takrat sledijo napadi aktivne ali pasivne agresivnosti (prepiri, očitki, zamere…), glavna tema pa je, kako je tak partner nehvaležen za vse storjeno.
Značilnosti odnosa z bordeline osebo
Dobre strani:
- Osebe z borderline motnjo so izrazito, celo pretirano empatične, zato lahko dobro prepoznajo in razumejo tudi vaše počutje, še zlasti stiske in bolečine.
- Ker ne prenesejo čustvene distance, takoj skušajo rešiti težave v odnosu, kar načeloma pomaga, da se težave ne kopičijo, lahko pa predstavlja težavo tistim, ki se raje izogibajo soočanju s problemi;
- So zelo lojalni in predani partnerji;
- Znajo biti otroško spontani in zabavni;
- So zelo čustveni in strastni, svoja čustva izražajo odprto in intenzivno. Ob njih se počutite ljubljeni in občudovani.
Težavne strani:
- Občutek, da ste na čustvenem vrtiljaku, saj je odnos nenehno turbulenten;
- Strah pred nenehnimi izbruhi pripelje do izogibanja konfliktnim situacijam, do »hoje kot po jajčnih lupinah«;
- Bordeline oseba nenehno testira partnerja, ali ga bo zapustil, pri čemer ga istočasno odriva in vleče k sebi;
- Partnerja skušajo vpleti v sočutenje, tako da nezavedno povzročajo podobne stiske, kot jih doživljajo sami;
- Partner vse bolj čuti strah in skrb zaradi destruktivnega in samodestruktiuvnega vedenja borderline osebe. Pogosto so prisotne grožnje s samomorom;
- Partner se sooča z impulzivnim vedenjem ter posledicami impulzivnosti;
- Ponavadi se nihanja in izbruhi se sčasoma stopnjujejo, saj močnejše navezovanje budi tudi vse hujše strahove pred zapuščanje.
Duša dvojčica
Začetek je idiličen, človek ima občutek, da je našel dušo dvojčico, tako zelo se ujemata; ljubezen je intenzivna, oseba povsem predana partnerju in partnerstvu. Toda tako je le zato, ker se oseba z borderline motnjo v odnosu delno ali v celoti zlije s partnerjem; njegove poglede in želje prevzame kot svoje, partnerja pa postavi v središče svojega življenja. Dobesedno začne živeti zanj, enako pa pričakuje od partnerja – da ji bo nenehno zagotavljal občutek varnosti in brezmejno pozornost. Ker je to seveda nemogoče (in tudi ne konstruktivno za partnerstvo), nujno sledi razočaranje. Takrat se oseba na hitro zapre in odmakne ali pa napade, saj se prestraši bližine, v kateri bo prej ali slej prizadeta in zapuščena – kot je bila v nestalnem starševskem odnosu.
Ker osebe z borderline motnjo v odnosih prek potrditve drugega iščejo čustveno regulacijo in lastno vrednost, je osnovni občutek njihovih partnerjev, da jih je nemogoče nasititi, da nikoli ni dovolj ljubezni, pozornosti, skrbi, pomirjanja, truda … Spominjajo na večno lačne nemočne otroke, ki na začetku odnosa v drugem človeku vzbujajo potrebo, da bi jih zaščitil in poskrbel zanje. Ponudijo otroško vdanost, oboževanje in brezmejno prepuščanje, ves svoj čas namenijo drugemu, trudijo se razbrati in zadovoljiti njegove želje. Toda sčasoma začne prevladovati občutek, da partnerja skušajo »pogoltniti«, odnos pa postaja čedalje bolj dušeč.
Čustvene drame
Če si skuša človek v odnosu zagotoviti nekaj več prostora, s tem sproži drame, izbruhe in očitke, da je brezčuten in brezobziren. Počuti se, kot bi hodil po minskem polju, saj lahko kadar koli pričakuje izbruh čustev ali besedni, včasih celo telesni napad. Osebe s to motnjo obtožujejo bližnje, da jih zanemarjajo in da niso pozorni. Zato se ti pogosto čutijo krivi, zdi se jim, da ničesar ne zmorejo narediti dovolj dobro.
Ti občutki so še posebno burni, kadar skušajo na prvo mesto postaviti svoja čustva ali potrebe. Nemudoma slišijo: »Ti sploh ne veš, kako trpim, če imaš težave!« S tem namreč zahtevajo, naj se človek znova ukvarja z njihovimi občutki – tudi takrat, ko bi potreboval oporo ali pomoč pri reševanju svojih težav.
Razmerje s človekom s to motnjo je kaotično in polno intenzivnih sprememb razpoloženj, pogosto iz razloga, ki je razumljiv le njemu. Do tega prihaja zato, ker je tak človek povsem ujet v svet svojih interpretacij in predstav o tem, kaj je kdo hotel ali mislil z določenim dejanjem ali besedo.
Zato se v svojem čutenju in vedenju odziva na te predstave, ki so zanj stvarnejše kot zunanji svet. Če partner ne odgovori takoj na telefonsko sporočilo, je oseba prepričana, da mu ni dovolj pomembna, da je preprosto nima dovolj rad. Namesto da bi ob srečanju vprašala, kaj se je zgodilo, mu takoj začne očitati brezbrižnost, čemur sledi izbruh jeze in sovraštva. Ta dramatični izbruh se čez čas prevesi v žalost, jok in obup ter novo oklepanje, v kar jo prisili separacijska stiska. Zato zahteva vedno nova zagotovila ter dokaze ljubezni in zaželenosti.
Vsak partnerjev odziv, ki bi si ga lahko razlagala drugače, je za tako osebo katastrofalen. Da bi se izognila tesnobi in depresiji ob razpadu odnosa, je pripravljena narediti prav vse. Včasih gre strah pred izgubo tako daleč, da se zateče celo h grožnjam s samopoškodovanjem ali samomorom, ki pa jih je treba jemati resno, saj je panika skupaj z impulzivnostjo zelo nepredvidljiva kombinacija.
Oklepanje in zapuščanje
Oseba z borderline osebnostno motnjo torej niha med čustvenim približevanjem in odmikanjem, med idealiziranim občudovanjem in sovražnim zavračanjem. Med oklepanjem skuša partnerja v vsem zadovoljiti in se pri tem v celoti odpovedati sebi, vse to zato, da bi ga privezala nase. Če se ji zdi, da ji to ni uspelo, mu bo pozneje, v fazi zavračanja, svojo »požrtvovalnost« še kako očitala in ga burno sovražila. Tako se kažejo
lastnosti sadomazohistične dinamike odnosa z borderline osebo: ali se mazohistično podreja ali pa z distanciranjem in zavračanjem skuša sadistično nadvladovati in nadzirati.
Pogosto že ob prvem razočaranju v partnerstvu začne iskati novega, »idealnega« partnerja; tako se skuša izogniti grozi ob morebitni prekinitvi zveze. Razpad zveze namreč za tako osebo pomeni tudi razpad občutka lastne vrednosti, zato se njena samopodoba povsem sesuje, to pa vodi v obup in depresivnost. Da bi se izognila separacijski stiski, od partnerja nenehno pričakuje zagotovila, da je ljubljena in zaželena – najmočneje takrat, ko se sama vede najbolj rušilno. Ker se njenim partnerjem taka dinamika pogosto zdi preveč intenzivna, utegne prav to pripeljati do razpada zveze.
Impulzivna spolnost
Ljudje s to motnjo potrditev ljubljenosti in lastne vrednosti pogosto iščejo v spolnosti, zato spolno zavrnitev doživijo kot napad na svojo vrednost in varnost. Da bi se izognili obupu, se zatečejo k samopotrjevanju v postelji tretje osebe, zato utegnejo biti v spolnosti impulzivni in promiskuitetni. Toda promiskuitetnost je pri njih predvsem izraz stiske in obupa. V iskanju pozornosti in varnosti ponujajo spolnost kot sredstvo za zbliževanje in privezovanje partnerja. Ker pa v zameno za spolnost pogosto dobijo le – spolnost, se njihov strah in obup poglabljata, samovrednotenje pa je vse nižje. Pogosta je tudi sadomazohistična oblika spolnih razmerij (v resničnosti ali v fantazijah), ki je del celotne dinamike dominance in podrejanja.
Kako prepoznati, v kakšne izzive vnašamo sami in naš partner v zvezo?
Prvi korak k spremembam je vedno prepoznavanje začetnega stanja, torej tega, kakšni smo in kaj vnašamo s svojimi vzorci in ranljivostmi v svoje bližnje odnose. Pri tem se lahko srečamo s strahovi in tudi odpori, saj je v človeški naravi, da sebi pripišemo vse dobro, drugim pa vzroke za težave. A to seveda ne drži. Tako kot sta zaslužna oba v enaki meri, kadar je odnos dober, sta odgovorna oba partnerja, kadar so v odnosu težave. Tudi v iskanje primernega partnerja ter v način, kako z ljudmi navezujemo stik in kako začnemo graditi odnose, vnašamo vse svoje lastnosti. Nekatere nam pri tem lahko pomagajo, druge pa nas ovirajo. Zato je te lastnosti, ene in druge, potrebno prepoznati. To je mogoče s pomočjo strokovno sestavljenih vprašalnikov iz programa Partner 360, najdete jih na tej povezavi.
Drugi korak je odločitev, da želimo spreminjati sebe. Drugih ljudi ni mogoče spreminjati, odnose z drugimi pa lahko, a le na način, da spreminjamo sebe.
Če se bomo mi vedli drugače, se bodo tudi odzivali drugače. Le na ta način se bodo naši odnosi spremenili. Zato je odločilno, da prenehamo z nerealnimi pričakovanji, da se bodo drugi spremenili »če nas imajo dovolj radi« in začnemo spreminjati sebe, če se imamo dovolj radi, da si omogočimo dobro partnerstvo.
Tretji korak je izbira primerne pomoči. V ta namen smo zgradili program Partner 360, ki nam s pomočjo izkustvenih delavnic omogoča povečevati naše kapacitete za partnerstvo. Program je sestavljen iz krovne izkustvene delavnice Jaz-Ti-Midva, ki naslavlja celoten spekter kapacitet in jih pomaga preoblikovati, obenem pa se je mogoče vključiti še v vrsto izkustvenih in izobraževalnih delavnic, ki se poglobljeno lotevajo specifičnih težav (na primer samozaupanje…), ki jih najdete na tej povezavi.
