Osebnostne lastnosti

Osebnostne lastnosti najpogosteje merimo z vprašalnikom Velikih pet (Big 5), ki je eden od najbolj razširjenih instrumentov za merjenje osebnostnih lastnosti, poleg tega je eden od najbolj raziskanih in potrjenih.

Rezultat te lestvice opisuje pet velikih dimenzij osebnostnih značilnosti (faktorji), ki so pri vsakem od nas izražene na svoj način, njihova kombinacija pa pri vsakem posamezniku oblikuje edinstven vzorec osebnosti.

Pet velikih faktorjev osebnosti:

odprtost
vestnost
ekstravertiranost
prijetnost
nevroticizem

Odprtost se nanaša na odprtost za izkušnje in kulturo, intelektualnost, domišljijo, ustvarjalnost in iznajdljivost na eni strani ter na praktičnost, konvencionalnost in nagnjenost k rutini na drugi. V skrajni obliki pomeni ožje področje interesov, bolj omejeno razmišljanje, neustvarjalnost in nefleksibilnost.

Vestnost se kaže kot odgovornost, zanesljivost, natančnost, redoljubnost, vztrajnost, pa tudi zavezanost pravilom. Na nasprotnem polu so impulzivnost, slabša organiziranost, nezanesljivost, površnost in neurejenost.

Ekstravertiranost se izraža kot usmerjenost navzven, kar pomeni, da so ekstravertni ljudje družabni, zgovorni in dejavni, svoje občutke pa izražajo intenzivno. Na drugi strani je za introvertne posameznike značilno, da se pogosteje in raje usmerjajo vase, zato so bolj molčeči in razmišljujoči ter imajo raje samoto kot druženje.

Prijetnost se nanaša na sposobnost razumevanja z drugimi in se kaže kot prijaznost, dobronamernost, blagost in popustljivost, celo podredljivost, saj je glavni cilj zelo prijetnih ljudi ohraniti odnose. Tisti z manj izraženo prijaznostjo so v odnosih neprijetnejši, saj so trmasti, maščevalni, neuvidevni in osorni, skratka, neljubeznivi.

Nevroticizem lahko opišemo tudi kot čustveno labilnost, ki se kaže kot nagnjenost k negativnim občutkom in čustvom, kot so tesnobnost, strahovi, negotovost, občutki nezadovoljstva. Značilna je velika čustvena občutljivost ter šibkejši nadzor nad čustvovanjem in vedenjem. Na drugi strani te razsežnosti je čustvena stabilnost, ki jo prepoznamo po uravnovešenosti: umirjenosti, sproščenosti, zadovoljstvu, zadostni energiji, dobrem uravnavanju čustvovanja, odpornosti na stres in samozaupanju.

Katere lastnosti vplivajo na zadovoljstvo v partnerstvu?

Raziskave so pokazale, da je nevroticizem močno povezan z zadovoljstvom v partnerstvu. Večja čustvena labilnost in več negativnih čustev ponavadi ne pomenijo najugodnejše napovedi za stabilnost partnerstvu, kar velja tako za moške kot za ženske.

Glede na razlike v spolih, je znano tudi, da sta pri ženskah z zadovoljstvom (čeprav manj izrazito) povezani tudi dimenziji prijetnost in vestnost. Pri parih, ki se šele spoznavajo, pa lahko na zadovoljstvo vpliva tudi izraženost ekstravertnosti. Vpliv teh dimenzij je najmanjši pri parih, ki se spoznavajo, raste s povezanostjo (npr. zaroko) in je največji pri stalnih poročenih parih.

Prednosti in slabosti izraženih lastnosti

Odprtost

Nadpovprečna

Ljudje, ki lestvici odprtosti dosežejo visok rezultat, so intelektualno radovedni, odprti za novo, pa tudi za nenavadne ideje in izkušnje. Konvencionalnost jim je tuja. Imajo bogato domišljijo, blizu sta jim umetnost in lepota. Zavedajo se svojih občutkov, prek intenzivnih, lahko celo evforičnih izkušenj si gradijo pot do samouresničenja. Pri tem se opirajo na svojo ustvarjalnost, naj gre za umetnost ali katero koli drugo življenjsko področje. Radi imajo raznolikost in cenijo samostojnost. Ker jih okolica zanima, uživajo v raziskovanju in spoznavanju novih stvari. Hkrati so lahko nepredvidljivi, utegne jim primanjkovati osredotočenosti. Poleg tega se bolj nagibajo k tveganemu vedenju (npr. eksperimentiranje z drogami, v spolnosti …). Če jim primanjkuje vztrajnosti in samodiscipline, veliko njihovih idej ostane neuresničenih. Ljudje z visoko odprtostjo ponavadi uživajo v umetnosti in iščejo nenavadne, zapletene oblike samoizražanja. Verjetno so ustvarjalni in uživajo v igranju z idejami. Pogosto razmišljajo v simbolih in metaforah ter opazijo vzorce. Gledajo onstran dejstev in si prizadevajo za višjo raven razumevanja.

Povprečna

Čeprav premorejo radovednost, jih ta ne zanese v eksperimentiranje s stvarmi, ki bi utegnile biti tvegane. Raje poglabljajo znanje ter ga nadgrajujejo in dopolnjujejo, kot da bi se podajali na povsem nova področja raziskovanja. Radi potujejo, si nabirajo izkušnje, spoznavajo ljudi in navade, vendar se pri tem izogibajo tveganim in povsem neznanim potem. Novosti sprejemajo premišljeno in predvsem tiste, ki niso zelo daleč od njihovih siceršnjih izkušenj. Najbolje se počutijo, če imajo zanimivo delo z ravno pravšnjo mero izzivov, saj jim preprečujejo, da bi zapadli v rutino, ki pa obenem ne zahteva preveč razmišljanja »izven okvirjev«. Umetnost jim je sicer blizu, vendar težje sprejemajo njene izrazito eksperimentalne oblike. Njihova prednost je v tem, da lahko povežejo tako abstraktno kot praktično mišljenje, zaradi česar zmorejo ideje izpeljati vse do uresničitve, naj so njihove ali tuje.

 

 

 

 

Podpovprečna

Ljudje s podpovprečnimi rezultati na lestvici odprtosti imajo raje imajo rutino in predvidljivost kot raznolikost in spremembe. Nagibajo se k tradicionalnosti, njihovo vedenje je za okolico predvidljivo. So praktični, pragmatični, usmerjeni na dejstva in podatke. Domišljijski preobrati so jim tuji, zato svoj čas raje namenjajo stvarem, ki se jim zdijo koristne. Raje imajo dela in konjičke, ki imajo praktičen namen in prinašajo vidne rezultate.

So vztrajni, včasih celo trmasti. Sprememb ne marajo, raje imajo znano kot neznano. Ker so praktični, utegnejo nekoliko težje razmišljati abstraktno ali ustvarjalno. Lahko so odlični pri delu, ki zahteva natančnost in zbranost, manj pa jim je blizu takšno, ki zahteva hitro odzivanje ali spreminjanje pristopov. Okolica jih utegne dojemati tudi kot dogmatične in zaprte.

Svoj prosti čas najraje preživljajo ob svoji priljubljeni zabavi, vključno z vrhunskimi športi, filmskimi uspešnicami ali glasbo. Umetnost jih ne privlači kaj prida, zato se navadno izogibajo kulturnim dejavnostim, kot sta opera ali balet.

 

Vestnost

Nadpovprečna

Nadpovprečno vestni ljudje izredno dobro nadzirajo impulze, zato svoje vedenje navadno načrtujejo in usmerjajo. So izrazito samodisciplinirani, spontanost jim je precej tuja. Zdijo se kompetentni in zanesljivi, usmerjeni so na dosežke. Okolica jih dojema kot organizirane, disciplinirane, usmerjene v podrobnosti, vztrajne, premišljene in previdne. Prav zato, ker dobro nadzirajo impulze, navadno dokončajo svoje naloge in dosežejo svoje cilje. Rezultat je običajno šolska in karierna uspešnost, pa tudi dobro opravljanje nalog na vodstvenih položajih, zlasti v hierarhično strukturiranih okoljih. Vestnost je pozitivno povezana s prihodki in odgovornostjo pri delu. Vestni ljudje so v dobrih odnosih z avtoritetami, zahteve po poslušnosti in marljivosti jim ne povzročajo težav. Raje imajo jasne, strukturirane naloge kot okvirna navodila ali pričakovanje, da bodo predvsem sledili lastni pobudi.

Čeprav vestnost na splošno velja za pozitivno lastnost, ima visoka vestnost tudi nekatere slabosti. Zelo vestni ljudje utegnejo biti pretirano resni in potrebujejo nekaj spodbude, da se lahko sprostijo in zabavajo. Pretirana vestnost lahko vodi v deloholizem in perfekcionizem, celo do izgorevanja. Vestni ljudje imajo včasih težave s prilagodljivostjo in spontanostjo. Visoko vestnost drugi utegnejo dojemati tudi kot trmo in pretirano osredotočenost.

Povprečna

Ker povprečno vestne osebe razmeroma dobro uravnovešajo nadzor nad svojimi impulzi, zmorejo slediti dolgoročnim ciljem, obenem pa občasno popustiti spontanim željam in se sprostiti. Zanje velja, da znajo najti ravnovesje med delom in zasebnim časom.

To ne pomeni, da svojih dolžnosti ne opravijo, ampak da si zmorejo vzeti tudi čas zase in za sprostitev, pa tudi za zabavo in druženje z ljudmi, ki jih imajo radi. Delo in kariera sta jim pomembna, vendar jim ne pomenita vsega.

Včasih jim morda zmanjka vztrajnosti, sploh če je treba opraviti zelo težke naloge in premagati velike ovire, vendar pri pomembnih stvareh verjetno ne bodo odpovedali. Njihova samodisciplina je ustrezna, vendar ne tako toga, da bi jih gnala v samoizčrpavanje. Včasih utegnejo imeti težave pri postavljanju prioritet.

Navadno sledijo načelu »dovolj dobro« – ne ženejo se za vrhunskimi rezultati, razen v primeru, da se jim naloga zdi izredno pomembna. Ker so razmeroma prilagodljivi, se v večini situacij znajo ustrezno odzvati.

 

 

 

 

 

Podpovprečna

Ljudje, ki dosežejo nižjo vrednost na lestvici vestnosti, pravila in predpise navadno razumejo kot omejevanje in oviranje. Prednost raje namenjajo zabavi in se odzivajo na trenutne okoliščine. Drugi jih pogosto opisujejo kot neobremenjene in sproščene. Navadno ne marajo zahtevnih urnikov in toge strukture.

Nizka raven vestnosti je povezana s prilagodljivostjo in spontanostjo, lahko pa se kaže tudi kot površnost in nezanesljivost. Zaradi šibkejšega nadzora nad impulzi utegnejo nastopiti težave pri samodisciplini, izpolnjevanju nalog in doseganju dolgoročnih ciljev. Manj vestni ljudje ne marajo strukture in se izogibajo načrtovanju. Posledično se morajo precej truditi, če želijo biti pri svojem delu zanesljivi in učinkoviti. Zaradi težav s samodisciplino se utegnejo zdeti neodgovorni ali nepredvidljivi.

Čeprav vestnost velja za pozitivno lastnost, ima njena manjša izraženost tudi nekatere prednosti. Manj vestni ljudje so običajno prilagodljivi in se dobro odzivajo na spremembe svojega položaja. Pogosto se znajo bolje odzvati v nujnih primerih in na zahteve, postavljene v zadnjem trenutku. Tudi ko gre za zabavo, so v prednosti, saj je manj verjetno, da bodo delo postavili pred igro. Poleg tega si vedno vzamejo dovolj časa za sprostitev. Na drugi strani so podvrženi nevarnostim, saj imajo manj nadzora nad impulzivnim in tveganim vedenjem.

Ekstravertnost

Nadpovprečna

Ekstravertni ljudje so večinoma samozavestni, družabni, željni zabave in sproščeni. V družbi ljudi se počutijo udobno, zlahka izražajo svoja mnenja. Iščejo vznemirjenje in dosežke, ki jih ponuja življenje. Dejavno sodelujejo z okolico, prizadevajo si za prijateljstvo, občudovanje, moč, status, vznemirjenje in romantična doživetja. Posledično imajo veliko prijateljev, bogato družbeno življenje ter intenzivnejše ljubezenske odnose.

Izrazito ekstravertirani ljudje doživljajo več pozitivnih čustev kot povprečna oseba. Sreča, veselje, vznemirjenost in navdušenje jih hitro preplavijo, zato še posebno močno občutijo življenjske »vzpone«. Pogosteje in lažje izražajo pozitivna čustva, navadno imajo tudi veliko energije.

Močno so vpeti v zunanji svet, pomembna sta jim zunanja opaznost in priznanje. So precej ambiciozni, prizadevajo si okrepiti svoj družbeni status, zato trdo delajo, da bi dosegli moč in prestiž, pa tudi denar in pozornost. Njihova dejavnost je bolj usmerjena v širino, navzven, kot pa v globino.

Ekstravertirani ljudje se zaradi svoje dejavnosti, asertivnosti in komunikativnosti utegnejo zdeti dominantni.

Povprečna

Ljudje smo največkrat kombinacija ekstravertnosti in introvertnosti. Povprečno ekstravertni ljudje se radi družijo, vendar enako cenijo čas, v katerem so lahko sami s sabo. Ne moti jih, če so v središču pozornosti, vendar se za to niso pripravljeni kaj prida boriti. Pretirana pozornost jim je celo neprijetna. Javno nastopanje sicer zmorejo brez večjih težav, vendar jim je ljubši ožji krog ljudi kot nastop pred veliko dvorano.

Za prijateljstvo in naklonjenost drugih so se pripravljeni potruditi, toda le v tolikšni meri, da se jim ni treba odpovedati sebi in svojim potrebam. Družbeni status jim je pomemben, prav tako kariera in priznanje okolice, vendar tudi pri tem znajo najti ustrezno mero, ravnovesje.

Njihovo čustvovanje je dokaj umirjeno, nimajo izrazitih vzponov, ne navdušijo se zlahka, čeprav se znajo nekaterih stvari tudi razveseliti. Takšni ljudje so miroljubni, mirni in prijazni. Kadar so žalostni, potrebujejo prostor, vendar niso povsem odrezani od drugih. Učinkovito se spopadajo s pritiski in stresnimi situacijami.

 

 

Podpovprečna

Introvertni ljudje se manj angažirajo v družabnih stikih in so navadno nekoliko manj energetsko opremljeni kot ekstravertni. Ker jih družbeni dosežki in priznanja manj privlačijo, so tudi manj motivirani za vlaganje energije v njihovo doseganje.

So zadržani, mirni in skromni. Ker imajo hitro občutek, da so preplavljeni z dražljaji, se izogibajo gneči in hrupnim okoljem. Ker se lažje izražajo v manjših družbah, pogosto raje poslušajo, kot da bi govorili. Na splošno so umirjeni in se ne vznemirijo zlahka.

Ker so precej neodvisni, za svoje zadovoljstvo ne potrebujejo veliko občudovanja ali priznanja drugih. Ker jim denar in status navadno ne pomenita veliko, raje živijo tako, kot je prijetno njim.

Pogosta napačna predstava o introvertnih je, da so sramežljivi, vendar to ne drži, saj jim druženje ne povzroča tesnobe, ampak jih preprosto manj zanima. Introvertni ljudje tudi niso asocialni ali neprijazni, le bolj odmaknjeni in zadržani. Ker jim je druženje lahko zelo naporno in utrujajoče, pogosto potrebujejo obdobja samote, da si povrnejo energijo.

 

Prijetnost

Nadpovprečna

Prijaznost opisuje človekovo težnjo, da potrebe drugih postavlja pred lastne in da sodeluje, namesto da bi tekmoval. Prijetni ljudje cenijo razumevanje z drugimi, so obzirni, prijazni, velikodušni, zaupljivi in ​​vredni zaupanja, ustrežljivi in ​​pripravljeni postaviti potrebe drugih pred svoje. Ker niso zamerljivi, zlahka odpuščajo, včasih prehitro. So izrazito empatični in altruistični, radi poskrbijo za druge.

Zaradi svoje prijazne narave, zanimanja za sodelovanje in sposobnosti umirjanja konfliktov se dobro znajdejo v družabnih in poklicnih okoljih. Običajno zlahka sklepajo prijateljstva. Uspešni so v poklicih, ki zahtevajo sodelovanje in upoštevanje drugih.

Čeprav so prijetni ljudje navadno zelo priljubljeni, ima močno izražena prijaznost tudi negativne plati. Ker ti ljudje čutijo močno potrebo, da bi pomagali ljudem v stiski, se ta težnja včasih pokaže v obliki odvisnosti, nezmožnosti reči ne in težav pri tem, da bi uveljavili svoje potrebe in želje. Ker se izrazito prijetni ljudje utegnejo bolj osredotočati na pomoč drugim in obenem zanemarjati načrtovanje lastne poti, je ta lastnost negativno povezana s prihodki in poklicnim statusom.

Povprečna

Za večino ljudi velja, da si želijo ugajati drugim, zato vlagajo v dobre odnose, vendar povprečno prijetni ljudje za priljubljenost niso pripravljeni žrtvovati vseh svojih potreb. Nasprotno, zmorejo se postaviti zase, reči ne in tvegati, da bo drugi nezadovoljen ali celo jezen nanje, če ni mogoče doseči ustreznega kompromisa. Toda ker tega ne počnejo zaradi nezaupanja v druge, temveč iz zaupanja vase, ne nastopajo konfliktno ali izzivalno, ampak umirjeno in odločno.

Občutki drugih so jim pomembni, prepoznavajo jih in jih skušajo upoštevati – v razumni meri. Prizadevajo si za usklajevanje, znajo popuščati in se pogajati ter ne vztrajajo za vsako ceno. Obenem si prizadevajo, da bi bile upoštevane in zadovoljene tudi njihove lastne potrebe. Posledično včasih tvegajo konfliktne situacije, ki pa se jim vseeno raje izognejo, če niso nujno potrebne.

Ljudem večinoma zaupajo, vendar ne brezpogojno. Ob razočaranju jim še vedno uspe ohraniti del zaupanja, zato zmorejo tudi oprostiti, če le vidijo, da je drugemu resnično žal. Če pa se razočaranja ponavljajo, se v odnosu oddaljijo ali pa iz njega umaknejo.

Podpovprečna

Manj verjetno je, da bi se ljudje z nizko stopnjo prijetnosti razumeli z drugimi, jim zaupali ali da bi bili naklonjeni potrebam ljudi v svoji okolici. Navadno so manj dojemljivi za občutke in potrebe drugih, saj svoj interes postavljajo nad razumevanje z drugimi, čeprav morda še vedno čutijo potrebo po skrbi za bližnje.

Ljudje z nizko ravnjo prijaznosti so pogosto nezaupljivi do drugih in njihovih motivov. Posledično drugi le redko dobijo od njih tisto najboljše. Včasih njihov skepticizem v zvezi s tujimi motivi povzroči, da so sumničavi, neprijazni in nesodelujoči. Pogosto so tekmovalni ali izzivalni, lahko pa tudi prepirljivi in sovražni. Navadno imajo precej konfliktne odnose in se pogosto zapirajo pred ljudmi.

Pri timskem delu imajo neredko težave, saj domnevajo, da so drugi enako sebični kot oni, zato si prizadevajo za napredovanje, ne pa za sodelovanje. Ker so lahko precej ambiciozni, so na delovnem mestu pogosto uspešni, zlasti na področjih, na katerih se izkazuje pozicija moči ali hierarhije (politika, vojska …). Ker se ne ozirajo na priljubljenost, zmorejo delovati v skladu s svojimi prepričanji in se ne bojijo zavzeti tudi manj priljubljena stališča.

Nevroticizem

Nadpovprečna

Ljudje z visokim rezultatom na lestvici nevroticizma pogosteje in intenzivneje doživljajo negativne občutke, kot so jeza, tesnoba in depresija. Zdi se, da se močneje odzivajo na situacije in dogodke, ki lahko sprožijo negativna čustva. Hitreje se tudi počutijo ogroženi – celo v običajnih situacijah v ljudeh in okolju vidijo nevarnost. Zaradi tovrstnega odzivanja nevroticizmu včasih pravijo tudi čustvene nestabilnost, saj je povezan s slabšim spopadanjem s stresom, torej s težavami pri uravnavanju čustev.

Ljudje z visoko stopnjo nevrotičnosti pogosto dvomijo vase in v svoje sposobnosti. Nemalokrat se počutijo osebno odgovorni za svojo nesrečo in se sramujejo, kadar se stvari ne iztečejo tako, kot so si želeli. Vse to lahko sčasoma povzroči občutek sovraštva do sebe. Manjše frustracije utegnejo dojemati kot brezupno težke. Navadno so tudi okorni pri izražanju čustev. Njihovi negativni čustveni odzivi večinoma trajajo nenavadno dolgo, pogosto so slabe volje.

Čeprav nevrotizem ne velja za prednost, ima tudi pozitivne plati. Ljudje z visoko stopnjo nevrotičnosti verjetno ne spregledajo življenjskih nevarnosti, poleg tega so navadno stvarni, ko gre za težave in omejitve. Obstaja tudi nekaj dokazov, da lahko nevroticizem potisne ljudi na višje ravni dosežkov, vendar le, če so na splošno dobro prilagojeni. Zdi se, da je lahko strah pred neuspehom pomemben vir motivacije.

 

 

 

 

 

Povprečna

Stresne in frustrirajoče situacije povprečno čustveno reaktivne osebe nekoliko vznemirjajo, vendar so na splošno sposobni premagati te občutke in se spoprijeti s tovrstnimi situacijami. Čeprav povprečno nevrotične osebe utegnejo nekatere situacije vznemiriti, skrbeti ali jih celo vreči iz tira, pa se z večino običajnih življenjskih dogodkov spoprijemajo razmeroma stabilno. Na splošno so sposobni premagati te občutke in se spoprijeti s težkimi situacijami. Hujše obremenitve lahko pri njih sprožijo intenzivne, včasih tudi depresivne ali anksiozne odzive, vendar brez hujših posledic prenesejo več stresa kot visoko nevrotični ljudje. Njihovo čustvovanje je razgibano, toda ta čustva so večinoma obvladljiva, izrazito intenzivno čustvovanje pa je največkrat kratkotrajno.

Nekateri avtorji uporabljajo tudi izraz zdravi nevroticizem, ki sicer opozarja na nevarne situacije, ob katerih se človek vznemiri, vendar ga negativni občutki ne preplavijo v tolikšni meri, da ne bi zmogel ukrepati in se lotiti reševanja problema. Za samopomirjanje ne posega po nezdravih sredstvih, kot so alkohol, prenajedanje ipd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Podpovprečna

Čustveno stabilni ljudje so večinoma umirjeni, varni in samozadovoljni, redkeje so tesnobni ali nerazpoloženi. Večja je tudi verjetnost, da imajo trdno pozitivno samopodobo in pozitiven pogled na življenje.

Ljudje z nizko stopnjo nevrotičnosti so čustveno stabilni, zato so še posebno odporni na stres in redkeje izkušajo negativna čustva, kot so strah, žalost, tesnoba in krivda. Čeprav niso imuni na stres, ga lahko prenesejo več kot povprečna oseba, ne da bi postali depresivni, tesnobni ali izgorevali.

Pri osebah z nizko stopnjo nevrotičnosti je verjetnost, da se bodo ločili ali zboleli za duševno boleznijo, manjša. Ker prenašajo stres, tudi nesrečne dogodke sprejemajo mirno. Večji stresorji, kot je izguba službe ali ločitev, bodo manj verjetno sprožili depresijo ali anksioznost.

Čeprav nizek nevroticizem na splošno velja za pozitivno lastnost, so taki ljudje morda premalo pozorni pri tveganjih in nevarnostih. Ker so na splošno brezskrbni in sproščeni ter niso nagnjeni k anksioznosti, utegnejo biti ljudje z izredno nizko ravnjo nevrotičnosti optimistični do točke zablode. Nasprotno pa je malo verjetno, da bodo ljudje z višjim nevrotizmom spregledali, da gre lahko situacija v napačno smer.

Ljudje z nizko stopnjo nevrotičnost niso nujno srečnejši kot drugih ljudje. Pozitivna čustva so povezana z visoko stopnjo ekstravertnosti, ne z nizkim nevroticizmom. Tisti z nizko stopnjo nevrotičnosti in ekstravertiranosti so navadno čustveno »ravni«, z malo izkušnjami negativnih ali pozitivnih čustev. Na drugi strani so ljudje z visoko stopnjo ekstravertiranosti in nizko stopnjo nevrotičnosti srečni – doživljajo veliko pozitivnih čustev in malo negativnih.