Ko zaživimo ljubezenski odnos

Do ljubezni sta možni dve poti. Lahko se v osebo najprej zaljubimo in skozi spoznavanje, razočaranja in spreminjanje predstav gradimo bolj realno čustveno navezanost – ljubezen.

Druga pot pa je, da osebo, ki jo sicer že poznamo, skozi čas in poglabljanje odnosa vzljubimo, torej se iz naklonjenosti ali prijateljstva, razvijejo še erotična čustva.

Ko nekoga resnično ljubiš, ga imaš rad tudi v tistih trenutkih, ko ti ni všeč.

Vlaganje v izgradnjo partnerstva

Ko iz zaljubljenosti preidemo v ljubezen, naj bi oba partnerja vlaga v vsa področja po svojih najboljših močeh.  Ko ljubezenski odnos postave stabilen, se nekatera vlaganja sporazumno nekoliko zmanjšajo.  Svoje vlaganje pa lahko preverimo z vprašalnikom Partnerska enačba.

Odgovornost -> varnost 

  • Časovna naložba: visoka
  • Finančna naložba: visoka
  • Prevzemanje skrbi in odgovornosti: visoka
  • Skupno življenje: visoka



Ljubezen -> ljubljenost

  • Bližina, intimnost: srednja do visoka
  • Čustvena naložba:  visoka do srednja
  • Erotika in spolnost, zapeljevanje: visoka do srednja
  • Pozornost in skrb za partnerja: visoka

Komunikacija -> povezanost

  • Kompromisi in prilagajanje:  srednja do visoka
  • Komuniciranje: visoka do srednja
  • Spoštovanje razlik: srednja do visoka
  • Zaupanje:  srednja do visoka


Jaz, ti in midva

Prvi pogoj za zrelo ljubezen je doživljanje svoje identitete in samostojnosti (avtonomija). Če hočemo ljubiti brez odvisnosti, se moramo jasno zavedati, kdo smo, kaj hočemo in kaj zmoremo. Biti moramo sposobni ohranjanja svojih zdravih meja ter prepoznavanja in spoštovanja meja drugega. Zrela navezanost ne pomeni zlitja in izgube individualnosti, marveč njeno obogatitev. Konflikti so v takem partnerstvu namenjeni reševanju težav, zato ne pomenijo grožnje, da bo zveza razpadla.

V zrelem partnerstvu se nobeden od partnerjev ne odpove sebi, ampak oba pomemben »del sebe«, torej svojega časa, pozornosti, čustev … vložita v partnerstvo in s tem skupaj ustvarita tretjo, novo enoto – skupnost, »midva« . »Jaz« in »ti« se torej ne zlijeta zgolj v »midva«, pač pa je »midva« del »mene« in »tebe«. Pri tem pomemben del vsakega partnerja še vedno ostane samostojen znotraj skupnosti.

Zrelo navezanost prepoznamo po tem, da sta partnerja skupaj zato, ker to želita. Namesto odvisnosti vzpostavita soodvisnost. Potrebujeta se zato, ker se imata rada, čeprav vesta, da lahko preživita tudi drug brez drugega. V taki zvezi je dovolj prostora za vse tri nujne enote partnerstva: naju, mene in tebe.

Sprejemati sebe in sprejemati drugega

Nasvet »bodite taki, kot ste« v resnici pomeni, da že od samega začetka jasno postavljate svoja pričakovanja, meje in zahteve. Nasvet »sprejmite drugega takega, kot je« pa pomeni, da svojo idealizirano podobo iz faze zaljubljenosti uskladimo s stvarnostjo.

Na osnovi tega se odločimo, ali lahko živimo s temi (resničnimi) partnerjevimi lastnostmi, na drugi strani pa se tudi partner odloča, ali lahko živi z našimi. Prilagajanje in usklajevanje v partnerstvu pa je pravzaprav pogajanje o mejah – koliko prostora v partnerstvu zavzameva midva kot par, koliko ga imava jaz in ti kot posameznika. 

Partnerja ne bomo mogli spremeniti, se pa bo (če to zmore) bolj zrelo odzival na nas, če se bomo sami vedli bolj odraslo ter v odnos vstopali s stvarnejšimi pričakovanji in zahtevami. Sočasno nam bo tudi partner postavljal svoje meje, pričakovanja in zahteve.

Pomen spolnih vlog v partnerstvu

Za uspešen ljubezenski odnos je treba v osebnostnem razvoju poleg oblikovanja stabilne ter pozitivne samopodobe in ustreznih meja uspešno narediti še en korak – razviti zmožnost sprejemanja seksualnih impulzov in sposobnost sprejemanja svoje spolne vloge. 

Če ta korak ni uspešno izpeljan, govorimo o erotični zavrtosti, ki se kaže bodisi kot zavračanje spolnosti bodisi kot njeno pretirano poudarjanje. 

Zavračanje se kaže kot pomanjkanje želje, nadomeščanje želje po spolnosti z nespolno nežnostjo. Pretirano poudarjanje pa se kaže kot poveličevanje pomena spolnosti ali zmanjševanje/zavračanje pomena drugih oblik intimnosti (telesna in besedna nežnost, izražanje ljubezenskih čustev, dotikanje …).

Zakaj iščemo komplementarnost in ne kompatibilnost?

Če s kompatibilnostjo razumemo, da sta si partnerja podobna v lastnostih, je sicer ta podobnost lahko pogosto izhodišče za izgradnjo odnosa, saj vemo, da nas podobnosti privlačijo. Samo iskanje podobnosti, skladnosti lahko dolgoročno pomeni, da se dobre lastnosti med seboj podvajajo. Vendar pa tudi pomeni, da se  enako lahko podvajajo tudi pomanjkljivosti in šibkosti, v katerih se partnerja ujemata. Zato je določena mera razlik v partnerstvu še kako nujna in pomembna, da lahko drug drugega podpreta tam, kjer sta morebiti bolj ranljiva ali šibkeje opremljena.

Če sta oba partnerja ranljiva na podoben način (npr. strah pred zapuščanjem), bosta težko razreševala konfliktne situacije, ker se bosta raje umikala pred konfrontacijo, kot pa razreševala realne težave. Čeprav se bosta oklepala drug drugega, bosta istočasno vse bolj jezna in razočarana.

Če pa sta v tem različna, lahko tisti, ki je manj občutljiv na tem področju (čeprav morda bolj na katerem drugem), reagira drugače, bolj stvarno in zato bolj pomirjujoče, kar omogoči na koncu mirnejši dialog obema.  

Zato raje kot o kompatibilnosti govorimo o komplementarnosti med partnerjema, ki sta različna na ta način, da drug drugega dopolnjujeta. S tem ne mislimo na to, da dopolnjujeta drug drugemu stavke (ker podobno mislita), ampak, da z različnim pristopom in pogledom nadgrajujeta drug drugega. 

Konkreten primer:

Mama in oče sta dve različni, a komplementarni vlogi, skozi katere njun otrok dobi različne, a dopolnjujoče si izkušnje. Partnerja pa kot starša v svojih vlogah ne tekmujeta med sabo, temveč prevzameta vsak svoj del (različnih) odgovornosti.

Ovire pri prehodu v ljubezen

 Prehod iz zaljubljenosti v ljubezenski odnos je lahko za določen del ljudi težaven, ker je soočanje z razlikami morda prezahtevna naloga za strahove, ki jih nosijo v sebi. Še zlasti tisti, ki so bili bolj prikrajšani za ustrezno varen odnos s starši, se lahko znova in znova borijo s svojimi strahovi ali čustvenimi nihanji.

Prav tako se v tem obdobju pari srečujejo z določenimi življenjskimi nalogami (npr. kariera, starševstvo…), ki jih prinašajo različna življenjska obdobja posameznikov, s katerimi se soočajo vsak na svoj način, bolj ali manj uspešno. Razlike se odražajo v različnih pričakovanjih, težavah v komunikaciji in pričakovanjih v soočanju s konfliktnimi situacijami.  

Kako preseči ovire pri prehodu v ljubezen

Za spreminjanje vzorcev, kako graditi odnos, so potrebne drugačne, korektivne izkušnje, ki jih lahko pridobivamo v  izkustvenih delavnicah Jaz -Ti – Midva, Program za uspešno partnerstvo 

Kadar pa je v ozadju globlje pomanjkanje samozaupanja (negativna predstava o sebi), se lahko vključite v psihoterapevtsko skupino  za izgradnjo pozitivne samopodobe ali v individualno psihoterapevtsko obravnavo.

Tudi svetovanje za pare lahko pomaga prebroditi različna težavna in krizna obdobja.