Kaj je samopodoba in kako jo oblikujemo?
Samopodoba (identiteta) je posameznikova predstava o tem, kaj je oziroma njegovo doživljanje samega sebe. Gre za sklop zaznav, misli in predstav o sebi, o tem, kdo in kaj smo. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih.
Vsak od nas se je rodil z enkratno kombinacijo lastnosti, talentov in sposobnosti, pa tudi z zmožnostjo, da jih razvije ter se oblikuje v avtonomno in samozavestno osebo. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo, bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da nikoli ne postanemo, kar bi lahko bili, ampak se nenehno prilagajamo zahtevam okolja in podobi o sebi, ki nam je bila vsiljena od zunaj.
Samopodobe torej ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se vidimo tudi skozi oči drugih. Zato je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili starši/skrbniki, saj so bili ti naše prvo »ogledalo«.
Pozitivna samopodoba ali težave s samopodobo
Oseba z ustrezno oziroma zdravo samopodobo svojo osebnost, sposobnosti in potrebe zaznava stvarno. Pravzaprav se malenkostno precenjuje, kajti to jo motivira, da si nekoliko bolj prizadeva: skuša uresničiti svojo idealno predstavo, vendar se ne počuti slabo, če ji ne uspe prav vse, kar si je zastavila. Taka oseba tudi skrbi zase, se spoštuje, ne dovoli, da bi jo drugi razvrednotili ali ji onemogočili zadovoljevanje potreb, in ne zanemarja svojih sposobnosti.
Zdrava samopodoba je pozitivna, vendar tak človek ni domišljav ali nečimrn. Večinoma ravnamo skladno s svojo samopodobo: če zaupamo vase, si zastavljamo višje cilje, če se ne cenimo dovolj, so naši cilji nižji.
Posameznik s pozitivno samopodobo:
- si zastavlja visoke, vendar dosegljive cilje in je v življenju uspešnejši,
- se konstruktivno spoprijema s težavami,
- napake razume kot izkušnje,
- lažje razvija ter ohranja zdrave in vzajemno zadovoljive medosebne odnose ter je bolj pripravljen sodelovati,
- je samostojen in ne potrebuje nenehnega odobravanja drugih,
- pri sprejemanju novih izkušenj ter izzivov izkazuje pogum in radovednost.
Po drugi strani pa strokovnjaki poznamo tudi veliko težav s samopodobo (identiteto). Te se lahko kažejo tako, da je predstava o sebi nejasna, razcepljena, razdrobljena ali razpršena. Nihanje identitete se namreč kaže v obliki nenadnega spreminjanja mnenj, poklicnih načrtov, spolne identitete, vrednot in/ali izbire prijateljev. Take osebe neredko doživljajo velike preobrate, naj gre za poklicno/osebno življenje ali medosebne odnose.
Zaradi nejasne identitete je njihovo odločanje ovirano ali celo onemogočeno, kajti dokler človek ne ve, kdo je, težko jasno čuti, kaj si v resnici želi in kaj hoče. Takšni ljudje ne vedo, kaj početi s svojim življenjem, nimajo jasnih želja in ciljev. Zato so osebe s tovrstnimi težavami zelo odvisne od mnenj in potrditev okolice, ki jih zelo potrebujejo in si zanje nadvse prizadevajo, lahko pa jih tudi uporniško zavračajo.
Samozaupanje, samospoštovanje in samovrednotenje
Samozaupanje je neposredno povezano s samopodobo in z razkorakom med tem, kakšni smo v resnici, kako se vidimo in kakšne bi se želeli (morali) videti. Bolj ko so nam starši sporočali, da verjamejo v nas, tudi kadar nam kaj ni uspelo ali celo takrat, ko smo razočarali njihova pričakovanja, več zdravega samozaupanja bomo prinesli v odraslost. Zaupanje staršev torej vgradimo vase kot svoje samozaupanje. Bolj ko zaupajo v nas, bolj bomo preizkušali svoje sposobnosti, več realnih izkušenj si bomo nabrali in lažje bomo vedeli, kaj v resnici zmoremo, vse to pa podpira zdravo samozaupanje. Zelo dragocene so tudi izkušnje, ki nas spodbudijo, da se učimo popravljati svoje napake. Tako ne le razvijemo nove veščine za spoprijemanje s težavami, temveč se tudi znebimo strahu pred napakami.
Nihče se ni rodil z nizkim samozaupanjem in samospoštovanjem!
Samozaupanje se oblikuje tako, da otrok ponotranji (stvarno) zaupanje in spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost. Otrok svoje samospoštovanje gradi na temelju spoštovanja, ki mu ga izkazujejo starši/skrbniki, ter s poistovetenjem z zgledi, kako si ti odrasli izkazujejo spoštovanje.
Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje – samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih lastnosti, ali na osnovi podobe in pričakovanj drugih. Povesta nam, kako zadovoljni smo s sabo, kako se vrednotimo: ali se ocenjujemo pozitivno ali negativno in v kolikšni meri se sprejemamo takšne, kot smo. Pomenita prepoznanje in spoštovanje lastne vrednosti, ki je nujen pogoj za polno in zadovoljno življenje.
Samovrednotenje sestavljata dve komponenti:
- Samougajanje:v kolikšni meri se vidimo kot vredni ljubezni, kako cenimo svoje lastnosti (telesne, temperamentne in značajske), predvsem tiste, ki jih pojmujemo kot dobre (privlačnost, zanimivost, empatičnost, zanesljivost …).
- Kompetentnost:kako vrednotimo svoje sposobnosti in dosežke. Ta del samovrednotenje je odvisen od dveh primerjav: notranje (doseženi uspehi v primerjavi z ambicijami) in zunanje (doseženi uspehi v primerjavi z uspehi drugih).
Zdravo samovrednotenje pomeni, da sta obe komponenti malce višji kot realistično pozitivni. Ne moremo pa primanjkljaja pri eni komponenti nadomestiti z drugo, saj bi bilo to enako, kot če bi skušali žejo potešiti s sendvičem, lakoto pa s kozarcem pijače.
Težave pri samovrednotenju
Tisto, čemur običajno pravimo »nizka samopodoba«, je v resnici nizko samovrednotenje. Te težave se lahko kažejo pri eni ali obeh komponentah samovrednotenja.
Če je samougajanje šibko, se to pogosto kaže kot »negotovost«. Človek meni, da je neprivlačen, nezanimiv, nevreden (ljubezni) in podobno, zato se skuša prilagajati in se spreminjati v skladu s pričakovanji okolice. Opusti lastne želje in interese, poskuša se prikazati tak, kot misli, da bo ugajal drugim. Eden od značilnih kazalnikov tega je, da si pretirano prizadeva doseči telesno privlačnost ali družbeni status – včasih celo do nesmiselnih skrajnosti (»žive Barbike«) – ali pa skuša postati podoben nekomu, ki ga vidi kot ideal. Tak človek se pogosto trudi onkraj vseh meja, da bi le ustregel in ugajal drugim, saj meni, da ne premore nobene vrednosti.
Sem sodijo tudi ljudje, ki navzven kažejo pretirano visoko predstavo o sebi (denimo pri narcističnih ljudeh), vendar se za to masko skriva občutek velikega razvrednotenja, zaradi česar so zelo ranljivi, negotovi in polni trpljenja. Lahko pa občutek nesposobnosti, nevrednosti prevladuje tudi navzven …
Nizko samougajanje lahko poskušajo nadomestiti na polju kompetentnosti, s tako imenovanim storilnostnim samovrednotenjem. To pomeni, da se človek vrednoti zgolj po dosežkih oziroma priznanjih, ki jih dobi zanje. Tako samovrednotenje je labilno in niha skladno z odzivi okolice (»nizka samopodoba«).
Težave na polju kompetentnosti se izražajo kot dvom v svoje sposobnosti ali celo kot občutek nesposobnosti. Lahko se kažejo tako, da človek pred vsakim večjim naporom ali oviro že vnaprej obupa (»tako ali tako mi ne bo uspelo, saj ne znam/ne zmorem …«). Lahko pa se izražajo prav nasprotno, kot pretirano poudarjanje pomena sposobnosti in dosežkov, torej kot perfekcionizem ali pretirano angažiranje (deloholizem). V življenju takega človeka štejejo zgolj in samo dosežki. Toda ker je samovrednotenje takega človeka zelo krhko, labilno, ga zamaje že zgolj odsotnost zunanjega priznanja ali sleherno najmanjše znamenje neuspeha. Napaka vedno pomeni razlog za skrajno razvrednotenje, pospremljeno s hudo tesnobo.
Ta težava se lahko kaže tudi pri vrednotenju svojih dosežkov, ki jih utegnemo podcenjevati, iz njih tudi ne zmoremo črpati zadovoljstva, saj imajo naši »notranji razsodniki« nestvarno visoka merila. Lahko pa jih tudi nekritično precenjujemo in poudarjamo – to je posledica strahu, da nas bodo drugi videli tako, kot vidimo sebe: kljub stvarnim dosežkom kot ne dovolj sposobne ali uspešne.
