Privlačijo nas (idealizirane) delne fantazije, ponavadi ena sama značilnost. Zaljubimo se predvsem v zunanje vidne lastnosti, ki jih nadgradimo z bolj celostno fantazijo o osebi.
Vlaganje v vzpostavljanje partnerstva
V fazi zaljubljenosti je zlasti visoko vlaganje na področju ljubezenskih čustev in erotike, posvečamo si tudi veliko časa in pozornosti. Svoje vlaganje pa lahko preverimo z vprašalnikom Partnerska enačba.
Odgovornost -> varnost
- Časovna naložba: visoka
- Finančna naložba: srednja
- Prevzemanje skrbi in odgovornosti: nizka do srednja
- Skupno življenje: nizka do srednja
Ljubezen -> ljubljenost
- Bližina, intimnost: nizka do srednja
- Čustvena naložba: visoka
- Erotika in spolnost, zapeljevanje: visoka
- Pozornost in skrb za partnerja: visoka
Komunikacija -> povezanost
- Kompromisi in prilagajanje: srednja do visoka
- Komuniciranje: visoka
- Spoštovanje razlik: nizka do srednja
- Zaupanje: srednja
Zaljubljenost je faza, v kateri vidimo drugega v idealizirani predstavi. O človeku, ki smo ga šele spoznali in o katerem v resnici vemo zelo malo, si ustvarimo idealizirano predstavo o tem, kakšen partner naj bi bil. Zaljubimo se torej v svojo idealno predstavo, ki navadno sploh ni prava, ne pa v resnično osebo, ki je sploh še ne poznamo. Zaljubljenost je obenem tudi faza, v kateri skušamo izgraditi idealiziran odnos, ki nam bo zapolnil vse naše (otroške) potrebe po brezpogojni ljubezni in sprejetosti ter nadomestil in zapolnil vsa naša razočaranja in prikrajšanosti iz preteklosti.
Zaljubljenost namreč predstavlja ponavljanje tistih temeljnih občutkov, hrepenenj in pričakovanj, ki smo jih ali naj bi jih doživljali v odnosu s svojo mamo. Med partnerjema se v tej fazi ponovi občutek popolnega zlitja, kjer se brez besed počutita kot eno. Vidita le tisto, kar ju povezuje, zato se jima zdi, kot da je skupno vse, kar čutita, mislita in doživljata. Počutita se podobno kot dojenček, ko je bil eno s svojo materjo. Več kot je bilo težav v tem (simbiotičnem) odnosu med dojenčkom in mamo, močnejša je idealizacija in lakota po brezpogojni ljubezni.
Ko zaljubljenost trči v spoznavanje
Dlje kot sta osebi v odnosu, več stvarnih informacij dobivata druga o drugi, bolje se torej spoznavata.
Med spoznavanjem pa se v različnih situacijah pokaže, v kolikšni meri (idealizirana) predstava odstopa od resničnih lastnosti drugega – in kolikšne so razlike med njima. Potem gre odnos med partnerjema v eno od naslednjih dveh smeri.
- Pri ljudeh z negotovim stilom navezanosti idealizirana predstava navadno zelo odstopa od resničnosti. Ker so pričakovanja nestvarno visoka, je tudi razočaranje razmeroma veliko, prav tako potreba po ohranjanju te idealizirane predstave.
- Pri tistih z varnim stilom navezanosti so tudi predstave manj nestvarne, zato jih lažje prilagodijo pravi podobi.
Prepoznavanje in sprejemanje razlik je ključno za nadaljevanje zveze. Zaljubimo se torej v fantazijo o partnerju, ljubimo pa resničnega partnerja.
Prek spoznavanja do razočaranja
Ko v obdobju spoznavanja ugotavljamo razlike, je odvisno kako se nanje odzovemo. Več težav v tej fazi imajo ljudje z negotovim stilom navezanosti.
Ljudje z ne-varnim stilom navezanosti partnerjeve resnične lastnosti, ki ne ustrezajo tej idealizirani predstavi, zanikajo. Začnejo si prizadevati, da bi ga prepričali ali celo prisilili, da bi se spremenil tako, da bo skladen z njihovo predstavo. Za razočaranje krivijo partnerja, ki se ne vede v skladu z njihovimi fantazijami. Očitajo mu, da se je spremenil, in pričakujejo, da se bo prilagodil njihovim predstavam. Potreba po spreminjanju partnerja ter prepričanje, da bo do spremembe sčasoma tudi prišlo, je pravzaprav želja, da bi ga prilagodili svoji začetni nestvarni, idealizirani predstavi.
Za to navadno uporabljajo različne oblike pritiskov. To so lahko prikrito ali odkrito agresivni čustveni pritiski (žalost, prizadetost …), ki so namenjeni vzbujanju občutkov krivde, razvrednotenje, ki vzbuja sram, lahko pa tudi očitki, zaničevanje, žalitve in grožnje, skupaj z grožnjami z zapuščanjem.
Ker negotovo navezan človek drugo osebo doživlja kot del sebe, se čuti celega samo takrat, kadar je zlit (v simbiozi) s sebi čim bolj podobnim drugim. Kadar sta v zvezi dve osebi s temi značilnostmi, se nenehno trudita postati eno – odpovesta se svojim lastnostim (identiteta) in stvarnim potrebam in/ali pa to pričakujeta ali zahtevata od partnerja. To seveda sproža vrsto negativnih čustev in rušilnih konfliktov, ki so namenjeni samo enemu: prisiliti drugega, da postane idealni partner, ki bo zadovoljil naše pretirane in nezrele čustvene potrebe po simbiotični odvisnosti.
Čustveno manj zrel človek torej skuša razlike (med svojimi predstavami in dejanskim partnerjem) zanikati, da bi idealizirano fantazijo ohranil kot resnično. Tudi od partnerja bo pričakoval, da mu pri tem pomaga. Zato bo nenehno pritiskal nanj, naj se spremeni »na bolje«. To pa v resnici pomeni, da partnerja, takega kot je, nima rad, pač pa je le zaljubljen v svojo fantazijo.
Od tod izhajajo nenehna razočaranja in očitki, da je bil partner »na začetku drugačen«. Ne drži, le videl ga je drugačnega. Če mu idealizirane predstave ne uspe ohraniti, partnerja obtoži, da ga je razočaral, in ga užaljeno zapusti.
Prek spoznavanja do ljubezni
Ko se zaljubljen varno navezan človek sreča s partnerjevimi dejanskimi lastnostmi, se z odstopanji sprijazni in idealizirano predstavo ustrezno spremeni v stvarnejšo. Poleg podobnosti začne opažati tudi razlike.
Svojo predstavo popravlja v skladu z izkušnjami. Včasih je tudi nekoliko razočaran, vendar zna razlikovati med svojimi predstavami in resničnostjo. Sproti tehta, ali lahko sprejme tudi partnerjeve resnične lastnosti ter razlike med seboj in njim. Če partnerjema pri tem uspe ohraniti naklonjenost, zaljubljenost preraste v varno navezanost – ljubezen. O tej govorimo takrat, ko se partnerja poznata in sprejemata ter spoštujeta medsebojne razlike.
Če so razlike prevelike ali nekatere njune lastnosti nesprejemljive, se osebnostno zrela partnerja razideta s spoznanjem, da nista primerna drug za drugega. Če pa manj želene in sprejemljive resnične lastnosti ter razlike med partnerjema ne povzročajo trajne bolečine ali ne rušijo njune samopodobe in samospoštovanja, zaljubljenost preide v trajnejšo in stvarnejšo obliko navezanosti – ljubezen.
Kako preseči ovire in strahove v fazi zaljubljenosti?
Za spreminjanje vzorcev, kako sprejemati sebe in druge, take kot smo, kakor tudi za spreminjanje vzorcev odnosov, so potrebne drugačne, korektivne izkušnje, ki jih lahko pridobivamo v izkustvenih delavnicah Jaz -Ti – Midva, Program za uspešno partnerstvo.
Kadar pa je v ozadju globlje pomanjkanje samozaupanja (negativna predstava o sebi), pa se lahko vključite v psihoterapevtsko skupino za izgradnjo pozitivne samopodobe ali v individualno psihoterapevtsko obravnavo.
Prav tako pripravljamo skupino za mlade pare, da lahko izboljšata vajino razumevanje drug drugega ter vajino sporazumevanje ter gradita načine, kako se soočati z razlikami in konfliktnimi situacijami.
